Page 228 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 228
RAZPRAVE, [TUDIJE
ljudi pri nas je spravil v zadrego! Prešeren – liberalec, svobodomislec
in pa še par nezakonskih otrok je imel! /.../ In takemu pohujšljivcu
naj se postavi še javen monument! /.../ Komaj smo si bili oddahnili
in krenili v normalni tir solidnega življenja, pa nas je lani spet
iznenadil, vznemiril in razburil Trubarjev jubilej! Vražja reč! Pa že
spet tak liberalen jubilej! Imamo res posebno smolo! Trubar, krivo-
verec, odpadnik od edino zveličavne svete rimskokatoliške cerkve –
ta je bil naš?! Trubar – Slovenec?! Pa nas je bilo res sram, da imamo v
svoji domači zgodovini tak madež! /.../ Vsi, kar jih je med nami
pravih, to je resnično katoliških Slovencev, so si zatisnili obličje z
obema rokama, ko se je bližal Trubarjev jubilej, da ne bi videli luči, ki
jo je izžarevala slovenska knjiga v Trubarjevi roki!«58
Nato je bojeviti pesnik prešel k pretresu Ilešičevega zadregarskega
pisanja – kajti predsednik Slovenske matice je bil po njegovem do
katolikov ne le obziren, ampak naravnost servilen. Aškerc je grmel:
»Na strani VIII. piše, da je mnogo slovenskih protestantovskih
knjig – ’zgorelo’. Zgodovina nam priča, da so protireformatorji
protestantovske knjige sežigali kar po cele vozove, toda dr. Ilešič pravi,
da so ’zgorele’!! Aha, otroci so se menda igrali z žveplenkami pa se je
zgodila nesreča. /.../ Protireformatorji so na brutalen način izganjali
slovenske predikante, ki so se tiste čase edini brigali za duševni blagor
našega ljudstva, edini mu pridigali, edini mu ustanavljali šole, edini
mu pisali knjige, ker je bila katoliška duhovščina po sodbi katoliškega
duhovnika dr. Grudna za nič! Dr. Ilešič si ne upa zapisati, da so bili
naši predikanti siloma izgnani, nego zapiše sladko frazo, da so – ’šli’
iz dežele! To je zgodovina za otroško sobo, gospod profesor! Ko bi se
po tej novi teoriji pisala svetovna zgodovina, bi prišle kaj čudne
karikature na dan. Na primer! ’Hus. Leta 1415 je bil v Kostnici
cerkveni zbor, na kater/ega/ je bil povabljen tudi češki krivoverec Hus.
Ker ni preklical svojih zmot pred koncilom, je bil obsojen in zaprt.
Od samega veselja, da je koncil končan, so zakurili škofi in kardinali
ter posvetni biriči na sredi trga velik kres, kater/ega/ je tudi Hus prišel
gledat iz ječe. Ker je pa prišel preblizu ognja, se mu je vnela obleka in
še tisto uro je revež – zgorel! Nesreča pač nikoli ne miruje!’«59
58 A. Aškerc, Zbrano delo. Sedma knjiga, 563, 564.
59 A. Aškerc, n. d., 569, 570.
226
ljudi pri nas je spravil v zadrego! Prešeren – liberalec, svobodomislec
in pa še par nezakonskih otrok je imel! /.../ In takemu pohujšljivcu
naj se postavi še javen monument! /.../ Komaj smo si bili oddahnili
in krenili v normalni tir solidnega življenja, pa nas je lani spet
iznenadil, vznemiril in razburil Trubarjev jubilej! Vražja reč! Pa že
spet tak liberalen jubilej! Imamo res posebno smolo! Trubar, krivo-
verec, odpadnik od edino zveličavne svete rimskokatoliške cerkve –
ta je bil naš?! Trubar – Slovenec?! Pa nas je bilo res sram, da imamo v
svoji domači zgodovini tak madež! /.../ Vsi, kar jih je med nami
pravih, to je resnično katoliških Slovencev, so si zatisnili obličje z
obema rokama, ko se je bližal Trubarjev jubilej, da ne bi videli luči, ki
jo je izžarevala slovenska knjiga v Trubarjevi roki!«58
Nato je bojeviti pesnik prešel k pretresu Ilešičevega zadregarskega
pisanja – kajti predsednik Slovenske matice je bil po njegovem do
katolikov ne le obziren, ampak naravnost servilen. Aškerc je grmel:
»Na strani VIII. piše, da je mnogo slovenskih protestantovskih
knjig – ’zgorelo’. Zgodovina nam priča, da so protireformatorji
protestantovske knjige sežigali kar po cele vozove, toda dr. Ilešič pravi,
da so ’zgorele’!! Aha, otroci so se menda igrali z žveplenkami pa se je
zgodila nesreča. /.../ Protireformatorji so na brutalen način izganjali
slovenske predikante, ki so se tiste čase edini brigali za duševni blagor
našega ljudstva, edini mu pridigali, edini mu ustanavljali šole, edini
mu pisali knjige, ker je bila katoliška duhovščina po sodbi katoliškega
duhovnika dr. Grudna za nič! Dr. Ilešič si ne upa zapisati, da so bili
naši predikanti siloma izgnani, nego zapiše sladko frazo, da so – ’šli’
iz dežele! To je zgodovina za otroško sobo, gospod profesor! Ko bi se
po tej novi teoriji pisala svetovna zgodovina, bi prišle kaj čudne
karikature na dan. Na primer! ’Hus. Leta 1415 je bil v Kostnici
cerkveni zbor, na kater/ega/ je bil povabljen tudi češki krivoverec Hus.
Ker ni preklical svojih zmot pred koncilom, je bil obsojen in zaprt.
Od samega veselja, da je koncil končan, so zakurili škofi in kardinali
ter posvetni biriči na sredi trga velik kres, kater/ega/ je tudi Hus prišel
gledat iz ječe. Ker je pa prišel preblizu ognja, se mu je vnela obleka in
še tisto uro je revež – zgorel! Nesreča pač nikoli ne miruje!’«59
58 A. Aškerc, Zbrano delo. Sedma knjiga, 563, 564.
59 A. Aškerc, n. d., 569, 570.
226