Page 226 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 226
RAZPRAVE, [TUDIJE
Lahko rečemo naravnost: literaturo; zakaj toliko slovenskih knjig se
je natisnilo v razmeroma kratkem času, da zaslužijo to ime. Sam
Trubar, naš prvi pisec, jih je napisal in izdal četrt stotine, in je torej še
do danes eden naših najplodovitejših pisateljev. S temi knjigami je
bil položen temelj vsej slovenski kulturi.«55
Samega Trubarja je Prijatelj označil z naslednjimi besedami:
»Primož Trubar je izšel iz srede svojega rodu. Bil je kmetiški sin
zaostalega, zanemarjenega, a nadarjenega naroda. Vzrastel ni na
nikakšnih kulturnih tradicijah [svojega] plemena. V osnovi njegovega
duha leže samo zmožnosti zdrave prirode. Zato Trubar ni nikak vedež
in jasnovidec novih, takratni kulturi še neznanih perspektiv. On je
posredovavec onih novonajdenih kulturnih resnic, ki so se odkrile
očem mož, slonečih na sporočilih starih velikih kultur. [...] Trubar ni
individualno velik, ampak kolektivno. To se pravi: njegov intelekt ga
ne rine v ospredje med prve iščoče duhove. Na sprednjih stražah, kjer
se bije vroč principialni boj med izbraniki človeštva, ga ne najdemo.
Nasprotno: on odločno odklanja svojo vdeležbo pri teh strogo dušev-
nih in abstraktnih tekmovanjih. Zato pa se nahaja z vsem svojim
bistvom pri vporabi teh principov in njih uveljavljanju potom orga-
nizacije. [...] Trubar je impulzivna, jako živahna, a nikdar ekstremna
in doganjajoča natura. Skrb za splošno dobro je v njem veča, nego
ambicija zmage v prepirih. [...] Vkljub temu da v Trubarju ni nikake
estetične kulture, ima ta preprosti sin prirodnega naroda vendar velik
smisel za vse podrobnosti in ljubkosti življenja.[...] Človeku se zdi,
kakor da bi bil slovenski narod za vse svoje takratne potrebe [tj. za
potrebe 16. stoletja] dobil v njem svojega glasnika, za kar mu je dal v
dar vse vrline svojega nekulturnega, a zdravega in žilavega plemena.
In ta talent, podeljen mu od naroda[,] je razvijal Trubar sijajno, bujno
in plodonosno. Na podlagi kolektivnih narodnih zmožnosti in po-
treb je vzrastel do velikosti. Velikost njegova pa je velikost delavca.
Čisto naravno: saj je bila to edina višina, v katero se je mogel vzpeti
sin naroda robotnikov.«56
Po Prijateljevem mnenju torej Aškerc nikakor ni imel prav, ko je v
Trubarju videl heroja, kljub temu pa ima reformatorjev nastop za
55 I. Prijatelj, n. d., 22, 23, 27, 28, 32.
56 I. Prijatelj, n. d., 35, 36, 38, 45, 47.
224
Lahko rečemo naravnost: literaturo; zakaj toliko slovenskih knjig se
je natisnilo v razmeroma kratkem času, da zaslužijo to ime. Sam
Trubar, naš prvi pisec, jih je napisal in izdal četrt stotine, in je torej še
do danes eden naših najplodovitejših pisateljev. S temi knjigami je
bil položen temelj vsej slovenski kulturi.«55
Samega Trubarja je Prijatelj označil z naslednjimi besedami:
»Primož Trubar je izšel iz srede svojega rodu. Bil je kmetiški sin
zaostalega, zanemarjenega, a nadarjenega naroda. Vzrastel ni na
nikakšnih kulturnih tradicijah [svojega] plemena. V osnovi njegovega
duha leže samo zmožnosti zdrave prirode. Zato Trubar ni nikak vedež
in jasnovidec novih, takratni kulturi še neznanih perspektiv. On je
posredovavec onih novonajdenih kulturnih resnic, ki so se odkrile
očem mož, slonečih na sporočilih starih velikih kultur. [...] Trubar ni
individualno velik, ampak kolektivno. To se pravi: njegov intelekt ga
ne rine v ospredje med prve iščoče duhove. Na sprednjih stražah, kjer
se bije vroč principialni boj med izbraniki človeštva, ga ne najdemo.
Nasprotno: on odločno odklanja svojo vdeležbo pri teh strogo dušev-
nih in abstraktnih tekmovanjih. Zato pa se nahaja z vsem svojim
bistvom pri vporabi teh principov in njih uveljavljanju potom orga-
nizacije. [...] Trubar je impulzivna, jako živahna, a nikdar ekstremna
in doganjajoča natura. Skrb za splošno dobro je v njem veča, nego
ambicija zmage v prepirih. [...] Vkljub temu da v Trubarju ni nikake
estetične kulture, ima ta preprosti sin prirodnega naroda vendar velik
smisel za vse podrobnosti in ljubkosti življenja.[...] Človeku se zdi,
kakor da bi bil slovenski narod za vse svoje takratne potrebe [tj. za
potrebe 16. stoletja] dobil v njem svojega glasnika, za kar mu je dal v
dar vse vrline svojega nekulturnega, a zdravega in žilavega plemena.
In ta talent, podeljen mu od naroda[,] je razvijal Trubar sijajno, bujno
in plodonosno. Na podlagi kolektivnih narodnih zmožnosti in po-
treb je vzrastel do velikosti. Velikost njegova pa je velikost delavca.
Čisto naravno: saj je bila to edina višina, v katero se je mogel vzpeti
sin naroda robotnikov.«56
Po Prijateljevem mnenju torej Aškerc nikakor ni imel prav, ko je v
Trubarju videl heroja, kljub temu pa ima reformatorjev nastop za
55 I. Prijatelj, n. d., 22, 23, 27, 28, 32.
56 I. Prijatelj, n. d., 35, 36, 38, 45, 47.
224
