Page 227 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 227
IGOR GRDINA
Slovence v kulturnozgodovinski perspektivi epohalen (ali v Cankarje-
vem slovarju: revolucionaren) pomen.
Nič čudnega ni, da se je ob oznanjanju takšnih stališč in ob začetku
javnih priprav za postavitev Trubarjevega spomenika na robu ljub-
ljanskega Tivolija vznemiril knezoškof Anton Bonaventura Jeglič
(1850–1937) ...57 Pa je že vse kazalo, da bo »nevarno« jubilejno leto
1908 vendarle minilo brez prehudih pretresov! Celo neutrudni pred-
sednik Slovenske matice Fran Ilešič (1871–1941) se je – čeprav po
temeljni svetovnonazorski usmerjenosti liberalec – ob izdaji Trubar-
jevega zbornika vedel zelo zadržano in pomirljivo; pri pripravi deli-
katne knjige se je v veliki meri naslonil na prispevke katoliških
učenjakov, ki so imeli do protestantizma večinoma odločno negativen
odnos. To je dovolj logično, saj vodilnemu promotorju neoilirističnih
koncepcij reformator ni mogel biti po volji zaradi svoje strastne
privrženosti slovenščini. Koncepcija integralnega jugoslavizma, ki je
v končni posledici predvidevala en sam knjižni jezik na prostoru od
Tilmenta do Timoka (ali celo do Črnega morja), je prav zaradi
dogajanj v 16. stoletju ostala velika sanjarija. Dejansko je bil Trubarjev
zbornik precej ponesrečena edicija – zlasti kar zadeva slavljenca. Le
pri splošnejši osvetlitvi dobe in kulturnozgodovinske problematike
so prispevki v njem pomenili korak naprej (prim. razpravi Franca
Kovačiča in Josipa Čerina). Za to je bil kriv oziroma zaslužen v prvi
vrsti Ilešičev uvod. Morda je bila edina njegova dobra stran ta, da je h
kritičnemu odzivu vzpodbudil Antona Aškerca in Franca Kidriča
(1880–1950). Pesnik in literarni zgodovinar sta odločno nastopila v
obrambo reformatorjevega »dobrega imena«.
Aškerc je v jedko-sarkastičnem tonu v praški Svobodni misli leta
1909 zapisal:
»Imamo križe in težave z vsemi temi narodnimi jubileji. Sitno je
namreč, da nas vsi ti jubileji spominjajo na nekaj velikega, svetlega!
In mi, ki smo tako navajeni skromnosti, ponižnosti in malih razmer,
prihajamo v zadrego in ne vemo, kaj začeti s tistim velikim, ki nam
ga predočuje tak jubilej! /.../ Praznovali smo Prešernov jubilej /leta
1900; odkritje pesnikovega spomenika v Ljubljani 1905/ – in koliko
57 Ljubljanski škofijski list, 1908, 113, 114.
225
Slovence v kulturnozgodovinski perspektivi epohalen (ali v Cankarje-
vem slovarju: revolucionaren) pomen.
Nič čudnega ni, da se je ob oznanjanju takšnih stališč in ob začetku
javnih priprav za postavitev Trubarjevega spomenika na robu ljub-
ljanskega Tivolija vznemiril knezoškof Anton Bonaventura Jeglič
(1850–1937) ...57 Pa je že vse kazalo, da bo »nevarno« jubilejno leto
1908 vendarle minilo brez prehudih pretresov! Celo neutrudni pred-
sednik Slovenske matice Fran Ilešič (1871–1941) se je – čeprav po
temeljni svetovnonazorski usmerjenosti liberalec – ob izdaji Trubar-
jevega zbornika vedel zelo zadržano in pomirljivo; pri pripravi deli-
katne knjige se je v veliki meri naslonil na prispevke katoliških
učenjakov, ki so imeli do protestantizma večinoma odločno negativen
odnos. To je dovolj logično, saj vodilnemu promotorju neoilirističnih
koncepcij reformator ni mogel biti po volji zaradi svoje strastne
privrženosti slovenščini. Koncepcija integralnega jugoslavizma, ki je
v končni posledici predvidevala en sam knjižni jezik na prostoru od
Tilmenta do Timoka (ali celo do Črnega morja), je prav zaradi
dogajanj v 16. stoletju ostala velika sanjarija. Dejansko je bil Trubarjev
zbornik precej ponesrečena edicija – zlasti kar zadeva slavljenca. Le
pri splošnejši osvetlitvi dobe in kulturnozgodovinske problematike
so prispevki v njem pomenili korak naprej (prim. razpravi Franca
Kovačiča in Josipa Čerina). Za to je bil kriv oziroma zaslužen v prvi
vrsti Ilešičev uvod. Morda je bila edina njegova dobra stran ta, da je h
kritičnemu odzivu vzpodbudil Antona Aškerca in Franca Kidriča
(1880–1950). Pesnik in literarni zgodovinar sta odločno nastopila v
obrambo reformatorjevega »dobrega imena«.
Aškerc je v jedko-sarkastičnem tonu v praški Svobodni misli leta
1909 zapisal:
»Imamo križe in težave z vsemi temi narodnimi jubileji. Sitno je
namreč, da nas vsi ti jubileji spominjajo na nekaj velikega, svetlega!
In mi, ki smo tako navajeni skromnosti, ponižnosti in malih razmer,
prihajamo v zadrego in ne vemo, kaj začeti s tistim velikim, ki nam
ga predočuje tak jubilej! /.../ Praznovali smo Prešernov jubilej /leta
1900; odkritje pesnikovega spomenika v Ljubljani 1905/ – in koliko
57 Ljubljanski škofijski list, 1908, 113, 114.
225
