Page 229 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 229
IGOR GRDINA
Pesnik je tudi vehementno zavrnil Ilešičevo razmišljanje o Tru-
barjevih nerodoljubnih pobudah za pisanje v materinščini; menil je:
»Noben normalen človek ne piše samo iz ljubezni do jezika, nego
vsakdo piše, da nam kaj pove. Pametni ljudje so še vsekdar pisali zato,
da so razodeli svoje misli in ideje. In Trubar ni pisal iz drugega
namena. Pisal je, da koristi svojemu ljudstvu, pa basta! /.../ In ker
je delal za duševni napredek svojega naroda, zato je bil pravi rodo-
ljub ...«60
Ob boku Antona Aškerca je nastopil Franc Kidrič, ki je v social-
demokratsko-realističnih (masarykovskih) Naših zapiskih istega leta
priobčil obsežen Epilog k Trubarjevemu zborniku.61 Tudi njegova sod-
ba o Ilešičevem delu je bila uničujoča (medtem ko je Čerina in
Kovačiča upravičeno pohvalil). Posebej ostro je zavračal mnenje, da
reformatorjev nastop za slovensko pisanje oziroma književnost ni bil
epohalen dogodek (kajti nekateri katoliki – zlasti Josip Benkovič,
1869–190162 – in novoilirci so z napihovanjem sila skromnih dosež-
kov domačega pismenstva v srednjem veku skušali »optično« zmanj-
šati ali celo povsem razvrednotiti Trubarjev pomen). Kidrič je raz-
sodno zaklical:
»Kdor hoče postavljati Trubarja na laž /pri zatrjevanju, da pred
njim ni bilo nobenega pisma, registra ali knjige v slovenskem jeziku/,
naj dokaže vsaj tole dvoje: prvič, da je plonkal Trubar predrefor-
macijske katoliške slovenske zapiske v oni meri, kakor so plonkali
njega in tovariše katoliški protireformatorji, katerim je izprosil sam
škof /Hren/ v Rimu dovoljenje za čtivo protestantskih slovenskih
knjig /.../; drugič, da je v katoliškem taboru kar završalo, ko je Trubar
javno trdil, da se pred njim slovenski – ni pisalo! Pozabiti pa se ne
sme, da je smatral še ljubljanski škof Seebach slovenski tisk za
nepotreben/./«63
60 A. Aškerc, n. d., 572, 573.
61 F. Kidrič, Epilog k Trubarjevemu zborniku, Naši zapiski, 1909, 164 – 188.
62 Kidrič je ostro nastopil proti Benkovičevim znanstveno neutemeljenim
trditvam v spisu Pomote in potvare za razne potrebe (Naši zapiski 1909, 1910);
prim: F. Kidrič, Zbrani spisi III, 198–215.
63 F. Kidrič, n. d., 218.
227
Pesnik je tudi vehementno zavrnil Ilešičevo razmišljanje o Tru-
barjevih nerodoljubnih pobudah za pisanje v materinščini; menil je:
»Noben normalen človek ne piše samo iz ljubezni do jezika, nego
vsakdo piše, da nam kaj pove. Pametni ljudje so še vsekdar pisali zato,
da so razodeli svoje misli in ideje. In Trubar ni pisal iz drugega
namena. Pisal je, da koristi svojemu ljudstvu, pa basta! /.../ In ker
je delal za duševni napredek svojega naroda, zato je bil pravi rodo-
ljub ...«60
Ob boku Antona Aškerca je nastopil Franc Kidrič, ki je v social-
demokratsko-realističnih (masarykovskih) Naših zapiskih istega leta
priobčil obsežen Epilog k Trubarjevemu zborniku.61 Tudi njegova sod-
ba o Ilešičevem delu je bila uničujoča (medtem ko je Čerina in
Kovačiča upravičeno pohvalil). Posebej ostro je zavračal mnenje, da
reformatorjev nastop za slovensko pisanje oziroma književnost ni bil
epohalen dogodek (kajti nekateri katoliki – zlasti Josip Benkovič,
1869–190162 – in novoilirci so z napihovanjem sila skromnih dosež-
kov domačega pismenstva v srednjem veku skušali »optično« zmanj-
šati ali celo povsem razvrednotiti Trubarjev pomen). Kidrič je raz-
sodno zaklical:
»Kdor hoče postavljati Trubarja na laž /pri zatrjevanju, da pred
njim ni bilo nobenega pisma, registra ali knjige v slovenskem jeziku/,
naj dokaže vsaj tole dvoje: prvič, da je plonkal Trubar predrefor-
macijske katoliške slovenske zapiske v oni meri, kakor so plonkali
njega in tovariše katoliški protireformatorji, katerim je izprosil sam
škof /Hren/ v Rimu dovoljenje za čtivo protestantskih slovenskih
knjig /.../; drugič, da je v katoliškem taboru kar završalo, ko je Trubar
javno trdil, da se pred njim slovenski – ni pisalo! Pozabiti pa se ne
sme, da je smatral še ljubljanski škof Seebach slovenski tisk za
nepotreben/./«63
60 A. Aškerc, n. d., 572, 573.
61 F. Kidrič, Epilog k Trubarjevemu zborniku, Naši zapiski, 1909, 164 – 188.
62 Kidrič je ostro nastopil proti Benkovičevim znanstveno neutemeljenim
trditvam v spisu Pomote in potvare za razne potrebe (Naši zapiski 1909, 1910);
prim: F. Kidrič, Zbrani spisi III, 198–215.
63 F. Kidrič, n. d., 218.
227
