Page 230 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 230
RAZPRAVE, [TUDIJE
Prav s to neusmiljeno kritiko in s prejšnje leto (1908) objavljenim
spisom Primož Trubar – izhajal je v »naprednjaški« celjski Domovini –
se je začelo zelo plodno in poglobljeno Kidričevo raziskovanje sloven-
ske reformacije, ki je doseglo višek neposredno po prvi svetovni vojni
z njegovim habilitacijskim delom Die protestantische Kirchenordnung
der Slowenen im XVI. Jahrhundert (Heidelberg, 1919) in z Ogrodjem za
biografijo Primoža Trubarja (Razprave Znanstvenega društva za humani-
stične vede I, 1923, 179–272). Šele z naštetimi študijami64 so slovenske
raziskave Trubarjevega življenja in dela dosegle oziroma presegle
raven, ki sta jo v 19. stoletju v svojih nemških knjigah in razpravah
uveljavila Theodor Elze in August Dimitz.
Ker vse glasnejših, pogostejših in z zgodovinskim gradivom kar
najbolj(e) podkrepljenih pozitivnih sodb o naših protestantskih
reformatorjih 16. stoletja že pred prvo svetovno vojno ni bilo več
mogoče preslišati, so se zagovorniki tradicionalnega nerazpoloženja
do Trubarja in njegovih somišljenikov oprijeli še zadnjega sredstva:
lansirali so docela spekulativno mnenje, da bi morebitna zmaga
luteranstva ob zori evropskega novega veka Slovence ponemčila. Na
ta izziv so vsak na svoj način odgovorili Aškerc, Prijatelj in Kidrič.
Bojeviti pesnik je vehementno zaklical:
»Naši reformatorji s Trubarjem na čelu morajo biti našim ljudem
narodni svetniki – kakor je Čehom narodni svetnik Jan Hus! Tudi
Hus je stal seveda še na krščanskem stališču, pa vendar ga smatrajo
češki svobodomisleci za svojega vzornika in to iz dobrih, čisto jasnih
razlogov. Kar je Čehom Hus, to je nam – mutatis mutandis – Tru-
bar.«65
Prijatelj je bil bolj umirjen, a vseeno nedvoumen in odločen:
»V zadnjem času se je dvignila od katoliške strani trditev, da bi
nas bila reformacija še tesneje priklopila k nemštvu. V podporo te
trditve so se navajali primeri nekih protestantskih rodov, ki se ne
morejo tako uspešno ustavljati germanizaciji kakor katoliški. Nočem
64 Dodati jim gre seveda tudi Murkove (zlasti Die Bedeutung der Reformation und
Gegenreformation für das geistige Leben der Südslaven, Praga–Heidelberg 1927) in
Prijateljeve (O kulturnem pomenu slovenske reformacije) spise.
65 A. Aškerc, n. d., 575.
228
Prav s to neusmiljeno kritiko in s prejšnje leto (1908) objavljenim
spisom Primož Trubar – izhajal je v »naprednjaški« celjski Domovini –
se je začelo zelo plodno in poglobljeno Kidričevo raziskovanje sloven-
ske reformacije, ki je doseglo višek neposredno po prvi svetovni vojni
z njegovim habilitacijskim delom Die protestantische Kirchenordnung
der Slowenen im XVI. Jahrhundert (Heidelberg, 1919) in z Ogrodjem za
biografijo Primoža Trubarja (Razprave Znanstvenega društva za humani-
stične vede I, 1923, 179–272). Šele z naštetimi študijami64 so slovenske
raziskave Trubarjevega življenja in dela dosegle oziroma presegle
raven, ki sta jo v 19. stoletju v svojih nemških knjigah in razpravah
uveljavila Theodor Elze in August Dimitz.
Ker vse glasnejših, pogostejših in z zgodovinskim gradivom kar
najbolj(e) podkrepljenih pozitivnih sodb o naših protestantskih
reformatorjih 16. stoletja že pred prvo svetovno vojno ni bilo več
mogoče preslišati, so se zagovorniki tradicionalnega nerazpoloženja
do Trubarja in njegovih somišljenikov oprijeli še zadnjega sredstva:
lansirali so docela spekulativno mnenje, da bi morebitna zmaga
luteranstva ob zori evropskega novega veka Slovence ponemčila. Na
ta izziv so vsak na svoj način odgovorili Aškerc, Prijatelj in Kidrič.
Bojeviti pesnik je vehementno zaklical:
»Naši reformatorji s Trubarjem na čelu morajo biti našim ljudem
narodni svetniki – kakor je Čehom narodni svetnik Jan Hus! Tudi
Hus je stal seveda še na krščanskem stališču, pa vendar ga smatrajo
češki svobodomisleci za svojega vzornika in to iz dobrih, čisto jasnih
razlogov. Kar je Čehom Hus, to je nam – mutatis mutandis – Tru-
bar.«65
Prijatelj je bil bolj umirjen, a vseeno nedvoumen in odločen:
»V zadnjem času se je dvignila od katoliške strani trditev, da bi
nas bila reformacija še tesneje priklopila k nemštvu. V podporo te
trditve so se navajali primeri nekih protestantskih rodov, ki se ne
morejo tako uspešno ustavljati germanizaciji kakor katoliški. Nočem
64 Dodati jim gre seveda tudi Murkove (zlasti Die Bedeutung der Reformation und
Gegenreformation für das geistige Leben der Südslaven, Praga–Heidelberg 1927) in
Prijateljeve (O kulturnem pomenu slovenske reformacije) spise.
65 A. Aškerc, n. d., 575.
228
