Page 231 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 231
IGOR GRDINA
povdarjati nasprotnih primerov ogrskih in koroških slovenskih
protestantov, ki so se – dasi skrajno maloštevilni – vendarle ohranili
do današnjega dne, tudi ne navajam Fincev, ki so tudi protestantje,
pa ne vedo dosti več kot nič o nemških vplivih. Tega ne delam, ker
sem preverjen, da vsaka taka primera šepa. Propad narodov je odvisen
od sto in sto pogojev, med katerimi igra vera v novejšem času vedno
manjšo vlogo. – Povdaril pa bi neki protirazlog, ki je zapopaden
globlje v bistvu protestantizma. Res je, da so pričeli z osvoboditvijo
individua od rimske univerzalnosti Nemci, a ravnotako je res, da tega
dela niso izvršili samo v svoje nacionalne namene. Bili so takrat
Nemci, kakor je pokazal poznejši tok zgodovine, nositelji splošno-
kulturne nove, mlade ideje, ki je postala obča posest in podlaga vse
nove kulture in njenega glavnega decentralizujočega in zato po-
drobno delujočega činitelja – individualizma. In ravno v individua-
lizmu, tem poglavitnem nervu reformacije, leži poroštvo in varščina
narodne brezopasnosti novega nauka. Saj je bila vendar glavna last-
nost reformacije individualna emancipacija na podlagi lokalnih
razmer in čisto narodnih pogojev življenja. V tem imenu je dvignila
zastavo proti rimski univerzalnosti, in te zastave ni nikjer zatajila.
Pomislimo samo: reformacija je pozvala naš narodni jezik na kul-
turno poprišče, reformacija je dovoljevala, da se organizira samo-
stojna slovenska cerkev. Trubar bi bil lehko – ako bi bila naša cerkev
stala pod kakšnim nemškim jerobstvom – napisal svojo ’Cerkovno
ordningo’, ki je bila takorekoč cerkveni organizacijski statut, v nem-
škem jeziku, saj so skoro vsi predikantje znali nemško! A Trubar je
dal cerkvi slovensko podlago.«66
Kidrič se je zadovoljil s tem, da je ponovil Slomškovo pohvalo
Trubarja, Dalmatina in Bohoriča – le zaradi večjega poudarka jo je
»kontrastiral« z Jegličevim »krvavečim srcem« ob postavljanju Tru-
barjevega spomenika v Ljubljani … Obenem je tudi dal vedeti, da se
povsem strinja s Prijateljevimi mislimi.67
Odkritje Bernekerjevega spomenika leta 1909 je bila nekakšna
pika na i veliki debati o Trubarju. Negativni mit o njem – tj. zanikanje
epohalnega pomena reformatorjevega nastopa v 16. stoletju – je bil
66 I. Prijatelj, n. d., 51, 52.
67 F. Kidrič, n. d., 232, 233.
229
povdarjati nasprotnih primerov ogrskih in koroških slovenskih
protestantov, ki so se – dasi skrajno maloštevilni – vendarle ohranili
do današnjega dne, tudi ne navajam Fincev, ki so tudi protestantje,
pa ne vedo dosti več kot nič o nemških vplivih. Tega ne delam, ker
sem preverjen, da vsaka taka primera šepa. Propad narodov je odvisen
od sto in sto pogojev, med katerimi igra vera v novejšem času vedno
manjšo vlogo. – Povdaril pa bi neki protirazlog, ki je zapopaden
globlje v bistvu protestantizma. Res je, da so pričeli z osvoboditvijo
individua od rimske univerzalnosti Nemci, a ravnotako je res, da tega
dela niso izvršili samo v svoje nacionalne namene. Bili so takrat
Nemci, kakor je pokazal poznejši tok zgodovine, nositelji splošno-
kulturne nove, mlade ideje, ki je postala obča posest in podlaga vse
nove kulture in njenega glavnega decentralizujočega in zato po-
drobno delujočega činitelja – individualizma. In ravno v individua-
lizmu, tem poglavitnem nervu reformacije, leži poroštvo in varščina
narodne brezopasnosti novega nauka. Saj je bila vendar glavna last-
nost reformacije individualna emancipacija na podlagi lokalnih
razmer in čisto narodnih pogojev življenja. V tem imenu je dvignila
zastavo proti rimski univerzalnosti, in te zastave ni nikjer zatajila.
Pomislimo samo: reformacija je pozvala naš narodni jezik na kul-
turno poprišče, reformacija je dovoljevala, da se organizira samo-
stojna slovenska cerkev. Trubar bi bil lehko – ako bi bila naša cerkev
stala pod kakšnim nemškim jerobstvom – napisal svojo ’Cerkovno
ordningo’, ki je bila takorekoč cerkveni organizacijski statut, v nem-
škem jeziku, saj so skoro vsi predikantje znali nemško! A Trubar je
dal cerkvi slovensko podlago.«66
Kidrič se je zadovoljil s tem, da je ponovil Slomškovo pohvalo
Trubarja, Dalmatina in Bohoriča – le zaradi večjega poudarka jo je
»kontrastiral« z Jegličevim »krvavečim srcem« ob postavljanju Tru-
barjevega spomenika v Ljubljani … Obenem je tudi dal vedeti, da se
povsem strinja s Prijateljevimi mislimi.67
Odkritje Bernekerjevega spomenika leta 1909 je bila nekakšna
pika na i veliki debati o Trubarju. Negativni mit o njem – tj. zanikanje
epohalnega pomena reformatorjevega nastopa v 16. stoletju – je bil
66 I. Prijatelj, n. d., 51, 52.
67 F. Kidrič, n. d., 232, 233.
229
