Page 233 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 233
IGOR GRDINA
Če bi bil protestantizem v prostoru med Alpami in Jadranom
ugasnil zaradi notranjega zloma, bi bilo takšno razlaganje gotovo
povsem ustrezno. Toda problem je v tem, da je bila reformacija na
Slovenskem zatrta z grobo »policijsko« silo. Ivan Prijatelj, ki je imel
pred očmi vso kompleksnost našega 16. stoletja, je zato povsem
upravičeno poudaril:
»Protestantizem je položil temelj naši kulturi, a sam se ni obdržal.
S poslednjega dejstva pa ne smemo delati nikakšnih zaključkov. Padel
je kot mlad hrast, ki trešči strela vanj. Zadušen je bil nasilno. Nasil-
nosti je moral že prej veliko prestati; dasi so nastopali njega nositelji
vsaj v začetku jako zmerno.«70
Nemogoče je zanikati, da se je reformacija na Slovenskem uve-
ljavila – kolikor se je – z neprimerno manjšo prisilo kot katoliška
protireformacija, čeprav je na obeh straneh prišlo do precej hudih
ekscesov. (Protestanti so še posebej radi »defenestrirali« papežu zveste
duhovnike,71 medtem ko so slednji na predikante ščuvali drhal.72)
Poleg tega se je del (zlasti prekmurskih) Slovencev od 16. stoletja dalje
vseskozi prišteval k reformacijski tradiciji oziroma dediščini; če bi
bila le-ta povsem tuja našemu duhu, bi ob vseh pritiskih katoliške
»triumfirajoče cerkve« ter državne in deželnoknežje oblasti pri njej
na podalpsko-panonskih tleh lahko vztrajalo kvečjemu nemško ali
madžarsko občestvo vernikov ... Toda do versko-nacionalnega eksklu-
zivizma v prostoru med Rabo in Sočo ni nikoli prišlo. Dejansko je
protestantizem »vgrajen« v same temelje novoveškega slovenstva, saj
se je le-to definiralo predvsem skozi knjigo v narodnem jeziku. Ne
gre namreč spregledovati, da se je do Trubarja slovenščina le spora-
dično zapisovala, po njem pa se je pisala. To je bila epohalna spre-
memba oziroma dosežek.
Spori o Trubarjevem delu in njegovem pomenu so bili po prvi
svetovni vojni večinoma manj žolčni od disputa v času la belle époque.
Potekali so že ob dokaj splošno uveljavljeni zavesti, da prelomnega
pomena prvih slovenskih knjig ni mogoče zanikati. Šlo je samo še za
70 I. Prijatelj, n. d., 48.
71 F. Kovačič, n. d., 272.
72 I. Prijatelj, n. d., 48, 49.
231
Če bi bil protestantizem v prostoru med Alpami in Jadranom
ugasnil zaradi notranjega zloma, bi bilo takšno razlaganje gotovo
povsem ustrezno. Toda problem je v tem, da je bila reformacija na
Slovenskem zatrta z grobo »policijsko« silo. Ivan Prijatelj, ki je imel
pred očmi vso kompleksnost našega 16. stoletja, je zato povsem
upravičeno poudaril:
»Protestantizem je položil temelj naši kulturi, a sam se ni obdržal.
S poslednjega dejstva pa ne smemo delati nikakšnih zaključkov. Padel
je kot mlad hrast, ki trešči strela vanj. Zadušen je bil nasilno. Nasil-
nosti je moral že prej veliko prestati; dasi so nastopali njega nositelji
vsaj v začetku jako zmerno.«70
Nemogoče je zanikati, da se je reformacija na Slovenskem uve-
ljavila – kolikor se je – z neprimerno manjšo prisilo kot katoliška
protireformacija, čeprav je na obeh straneh prišlo do precej hudih
ekscesov. (Protestanti so še posebej radi »defenestrirali« papežu zveste
duhovnike,71 medtem ko so slednji na predikante ščuvali drhal.72)
Poleg tega se je del (zlasti prekmurskih) Slovencev od 16. stoletja dalje
vseskozi prišteval k reformacijski tradiciji oziroma dediščini; če bi
bila le-ta povsem tuja našemu duhu, bi ob vseh pritiskih katoliške
»triumfirajoče cerkve« ter državne in deželnoknežje oblasti pri njej
na podalpsko-panonskih tleh lahko vztrajalo kvečjemu nemško ali
madžarsko občestvo vernikov ... Toda do versko-nacionalnega eksklu-
zivizma v prostoru med Rabo in Sočo ni nikoli prišlo. Dejansko je
protestantizem »vgrajen« v same temelje novoveškega slovenstva, saj
se je le-to definiralo predvsem skozi knjigo v narodnem jeziku. Ne
gre namreč spregledovati, da se je do Trubarja slovenščina le spora-
dično zapisovala, po njem pa se je pisala. To je bila epohalna spre-
memba oziroma dosežek.
Spori o Trubarjevem delu in njegovem pomenu so bili po prvi
svetovni vojni večinoma manj žolčni od disputa v času la belle époque.
Potekali so že ob dokaj splošno uveljavljeni zavesti, da prelomnega
pomena prvih slovenskih knjig ni mogoče zanikati. Šlo je samo še za
70 I. Prijatelj, n. d., 48.
71 F. Kovačič, n. d., 272.
72 I. Prijatelj, n. d., 48, 49.
231
