Page 237 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 237
IGOR GRDINA
evropskem novem veku uspela artikulirati tako na ravni naroda kot
na nivoju nacije.86
86 Vsaj mimogrede je treba omeniti še en poskus mobilizacije Trubarjevega dela
za sodobnostne cilje; Jakob Rigler (1929–1985) si je v knjigi Začetki slovenskega
knjižnega jezika (Ljubljana 1968) obupno prizadeval dokazati, da je Trubar
pisal v ljubljanščini, ki naj bi jo »obogatil« z nekaterimi potezami raščiškega
govora. To se je zgodilo v času, ko je začel skupaj s svojim najvernejšim
somišljenikom Jožetom Toporišičem (rojen 1926) snovati revolucionaren
prevrat v slovenski gramatiki in pravopisu. Knjižnojezikovno normo sta oba
brezkompromisna slovničarja – podobno kot znanstveno skoraj povsem jalovi
Pohlin v drugi polovici 18. stoletja – skušala nasloniti na idiom kranjskega
glavnega mesta. Njun manever naj bi torej bil historično utemeljen (ker sta se
izdajala za strukturalista, ki prisegata na lingvistično sinhronijo, sta pri
mislečih ljudeh zapustila kaj čuden vtis). Zagnana jezikoslovca sta svoje nakane
deloma uspela pretihotapiti v javnost s pomočjo Socialistične zveze delovnega
ljudstva (ki je bila seveda zgolj »frontna« transmisija Zveze komunistov). Prav
»odločujoči faktorji« te družbenopolitične organizacije so leta 1981 poskrbeli
za lansiranje (v glavnem) Rigler-Toporišičevega Načrta pravil za novi slovenski
pravopis. Podrobneje o teh manevrih glej v: I. Grdina, n. d., 87–199; isti, Od
rodoljuba z dežele do meščana, Ljubljana 1999, 40–42. Prim. še: J. Toporišič,
Družbenost slovenskega jezika, Ljubljana 1991, 314, 315; 318.
235
evropskem novem veku uspela artikulirati tako na ravni naroda kot
na nivoju nacije.86
86 Vsaj mimogrede je treba omeniti še en poskus mobilizacije Trubarjevega dela
za sodobnostne cilje; Jakob Rigler (1929–1985) si je v knjigi Začetki slovenskega
knjižnega jezika (Ljubljana 1968) obupno prizadeval dokazati, da je Trubar
pisal v ljubljanščini, ki naj bi jo »obogatil« z nekaterimi potezami raščiškega
govora. To se je zgodilo v času, ko je začel skupaj s svojim najvernejšim
somišljenikom Jožetom Toporišičem (rojen 1926) snovati revolucionaren
prevrat v slovenski gramatiki in pravopisu. Knjižnojezikovno normo sta oba
brezkompromisna slovničarja – podobno kot znanstveno skoraj povsem jalovi
Pohlin v drugi polovici 18. stoletja – skušala nasloniti na idiom kranjskega
glavnega mesta. Njun manever naj bi torej bil historično utemeljen (ker sta se
izdajala za strukturalista, ki prisegata na lingvistično sinhronijo, sta pri
mislečih ljudeh zapustila kaj čuden vtis). Zagnana jezikoslovca sta svoje nakane
deloma uspela pretihotapiti v javnost s pomočjo Socialistične zveze delovnega
ljudstva (ki je bila seveda zgolj »frontna« transmisija Zveze komunistov). Prav
»odločujoči faktorji« te družbenopolitične organizacije so leta 1981 poskrbeli
za lansiranje (v glavnem) Rigler-Toporišičevega Načrta pravil za novi slovenski
pravopis. Podrobneje o teh manevrih glej v: I. Grdina, n. d., 87–199; isti, Od
rodoljuba z dežele do meščana, Ljubljana 1999, 40–42. Prim. še: J. Toporišič,
Družbenost slovenskega jezika, Ljubljana 1991, 314, 315; 318.
235
