Page 236 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 236
RAZPRAVE, [TUDIJE
T. i. odvečna navlaka bi seveda brž pokazala, da Trubarjeva naj-
drznejša misel ni bila nič drugega kot razširitev luteranstva oziroma
evangeličanske cerkvene organizacije med same Turke – kakor je
reformator npr. pisal leta 1562 v posvetilu k cirilskim Ednim kratkim
razumnim naukom81 in h glagolskim Artikulom,82 1563 pa v posvetilu
k cirilski Postili.83
Leta 1562 v posvetilu k prvemu delu glagolskega Novega testamenta
čisto naravnost izraža željo, da bi s pomočjo njegovih knjig kristjani,
ki živijo pod peto Otomanov, le-te poučili o »pravi krščanski veri«.84
Turško cesarstvo ni za Trubarja nič večji sovražnik kot Antikristovo,
torej papeževo »kraljestvo« – in oba »imperija zla« se bosta nujno
zrušila ... Reformatorjevi zoprniki so potemtakem vsi nepravoverni,
tako kristjani kot mohamedanci, ne pa Turki kot ljudstvo oziroma
gospodarji države!
Še bolj sporno je Trubarju pripisovati kakršne koli (tudi čisto
»duhovne«) protoiliristične tendence.
O njegovem jasnem ločevanju Slovencev in Hrvatov ter drugih
Južnih Slovanov – ki jih nikakor nima za ljudi ene oziroma iste krvi
in jezika – sploh ne gre izgubljati besed: po reformatorjevi sodbi so si
različni že v pisavi! Glagolice in/ali cirilice oče naše književnosti
namreč nikoli ni štel za slovenski grafiji.85
Humar je očitno razmišljal zelo dialektično – in na papirju uspel
tam, kjer so celo novoilirci kot prapodoba integralnih Jugoslovanov
obupali (videli smo, kako zadržan je bil do protestantske reformacije
njihov šef-ideolog Fran Ilešič). Vendar so Slovenci pokazali kaj malo
interesa za njegovo miselno gimnastiko; Trubar jim je bil slej ko prej
sinonim vztrajanja pri lastni in samosvoji skupnostni biti, ki se je v
81 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 135, 136.
82 M. Rupel, n. d., 158, 159.
83 M. Rupel, n. d., 166.
84 M. Rupel, n. d., 129.
85 Kljub reformatorjevim povsem nedvoumnim poročilom občasno še vedno
prihaja do hudih »zastranitev« pri vprašanju (nekdanje) rabe različnih
črkopisov v alpsko-jadranskem prostoru. Jožko Šavli si je celo izmislil, da
Trubar zatrjuje, kako se je »naša beseda pisala dosihmal [tj. do izdaje prve
slovenske knjige] z glagolskimi črkami.« Prim. J. Šavli, Slovenska država
Karantanija, Koper–Dunaj–Ljubljana 1990, 133.
234
T. i. odvečna navlaka bi seveda brž pokazala, da Trubarjeva naj-
drznejša misel ni bila nič drugega kot razširitev luteranstva oziroma
evangeličanske cerkvene organizacije med same Turke – kakor je
reformator npr. pisal leta 1562 v posvetilu k cirilskim Ednim kratkim
razumnim naukom81 in h glagolskim Artikulom,82 1563 pa v posvetilu
k cirilski Postili.83
Leta 1562 v posvetilu k prvemu delu glagolskega Novega testamenta
čisto naravnost izraža željo, da bi s pomočjo njegovih knjig kristjani,
ki živijo pod peto Otomanov, le-te poučili o »pravi krščanski veri«.84
Turško cesarstvo ni za Trubarja nič večji sovražnik kot Antikristovo,
torej papeževo »kraljestvo« – in oba »imperija zla« se bosta nujno
zrušila ... Reformatorjevi zoprniki so potemtakem vsi nepravoverni,
tako kristjani kot mohamedanci, ne pa Turki kot ljudstvo oziroma
gospodarji države!
Še bolj sporno je Trubarju pripisovati kakršne koli (tudi čisto
»duhovne«) protoiliristične tendence.
O njegovem jasnem ločevanju Slovencev in Hrvatov ter drugih
Južnih Slovanov – ki jih nikakor nima za ljudi ene oziroma iste krvi
in jezika – sploh ne gre izgubljati besed: po reformatorjevi sodbi so si
različni že v pisavi! Glagolice in/ali cirilice oče naše književnosti
namreč nikoli ni štel za slovenski grafiji.85
Humar je očitno razmišljal zelo dialektično – in na papirju uspel
tam, kjer so celo novoilirci kot prapodoba integralnih Jugoslovanov
obupali (videli smo, kako zadržan je bil do protestantske reformacije
njihov šef-ideolog Fran Ilešič). Vendar so Slovenci pokazali kaj malo
interesa za njegovo miselno gimnastiko; Trubar jim je bil slej ko prej
sinonim vztrajanja pri lastni in samosvoji skupnostni biti, ki se je v
81 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 135, 136.
82 M. Rupel, n. d., 158, 159.
83 M. Rupel, n. d., 166.
84 M. Rupel, n. d., 129.
85 Kljub reformatorjevim povsem nedvoumnim poročilom občasno še vedno
prihaja do hudih »zastranitev« pri vprašanju (nekdanje) rabe različnih
črkopisov v alpsko-jadranskem prostoru. Jožko Šavli si je celo izmislil, da
Trubar zatrjuje, kako se je »naša beseda pisala dosihmal [tj. do izdaje prve
slovenske knjige] z glagolskimi črkami.« Prim. J. Šavli, Slovenska država
Karantanija, Koper–Dunaj–Ljubljana 1990, 133.
234
