Page 234 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 234
RAZPRAVE, [TUDIJE
bolj ali manj neutemeljeno oponiranje znanstvenim razlagam refor-
matorjevih teženj (tu je bil najpomembnejši delež Mirka Rupla, 1901–
1963,73 in Jožeta Rajhmana, 1924–199874 ), za nestrinjanje z načinom
»prikazovanja« njegovega poslanstva in uporništva (Jože Javoršek,
1920–1990;75 Drago Jančar, rojen 194876 ) ter za »nekonvergenčne«
idejne (pre)interpretacije tendence njegovih spisov. Imeti Trubarja na
svoji strani ali ga razglasiti za nekakšnega predhodnika te ali one
miselnosti 20. stoletja je postalo stvar konjunkture. Šele sedaj se je
mogel reformator pojaviti kot simbol oziroma alegorija pozitivnega
mita.
Marksisti z neizogibnim Edvardom Kardeljem (1910–1979) na
čelu – in začelju – so vseskozi poudarjali dvojen Trubarjev pomen:
progresističen v nacionalno-kulturni sferi (uveljavljanje slovenskih
»ljudskih množic« ter njihov »vstop« v zgodovino) in reakcionaren v
politični zgodovini (protestantski predikanti so se spečali z nazad-
njaškimi »elementi« – predvsem s plemstvom – in tako pomagali
zatirati domnevno imanentno revolucionarnost plebsa).77 Zato ni
73 Prim. zlasti njegovi knjigi Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934 (druga
izdaja 1966), in Primož Trubar. Življenje in delo, Ljubljana 1962. Rupel je uredil
tudi Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, ki je razen uvodnega Ziherlovega
traktata Družbeno-politični temelji reformacijskega gibanja na Slovenskem
pomemben prispevek k preučevanju našega 16. stoletja. Prav ta knjiga je
nakazala, da bo nivo raziskav slovenskega protestantizma po drugi svetovni
vojni ostal na zelo visoki znanstveni ravni. Za Rupla je mogoče reči, da je
nadaljeval Kidričeve raziskave, medtem ko je bil njegov pogled na Trubarja
podoben Prijateljevemu: reformatorju ni priznaval posebne miselne
prodornosti in ostrine (zlasti v primerjavi s Sebastjanom Kreljem ne). Takšno
mnenje pa ni utemeljeno; prim. J. Rajhman, Prva slovenska knjiga v luči teoloških,
literarno-zgodovinskih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav, Ljubljana 1977, E. Seitz,
Primus Truber – Schöpfer der slovenischen Schriftsprache?, München 1998, in I.
Grdina, Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, 87–199.
74 J. Rajhman, Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarno-zgodovinskih, jezikovnih
in zgodovinskih raziskav (gre za predelavo avtorjeve doktorske disertacije).
75 J. Javoršek, Primož Trubar, Ljubljana 1977 (druga izdaja 1986).
76 D. Jančar, Triptih o Trubarju, Maribor 1986 (gre za scenarij televizijske
nadaljevanke o reformatorjevem delu in času).
77 Sperans (E. Kardelj), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana
1939, 57.
232
bolj ali manj neutemeljeno oponiranje znanstvenim razlagam refor-
matorjevih teženj (tu je bil najpomembnejši delež Mirka Rupla, 1901–
1963,73 in Jožeta Rajhmana, 1924–199874 ), za nestrinjanje z načinom
»prikazovanja« njegovega poslanstva in uporništva (Jože Javoršek,
1920–1990;75 Drago Jančar, rojen 194876 ) ter za »nekonvergenčne«
idejne (pre)interpretacije tendence njegovih spisov. Imeti Trubarja na
svoji strani ali ga razglasiti za nekakšnega predhodnika te ali one
miselnosti 20. stoletja je postalo stvar konjunkture. Šele sedaj se je
mogel reformator pojaviti kot simbol oziroma alegorija pozitivnega
mita.
Marksisti z neizogibnim Edvardom Kardeljem (1910–1979) na
čelu – in začelju – so vseskozi poudarjali dvojen Trubarjev pomen:
progresističen v nacionalno-kulturni sferi (uveljavljanje slovenskih
»ljudskih množic« ter njihov »vstop« v zgodovino) in reakcionaren v
politični zgodovini (protestantski predikanti so se spečali z nazad-
njaškimi »elementi« – predvsem s plemstvom – in tako pomagali
zatirati domnevno imanentno revolucionarnost plebsa).77 Zato ni
73 Prim. zlasti njegovi knjigi Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934 (druga
izdaja 1966), in Primož Trubar. Življenje in delo, Ljubljana 1962. Rupel je uredil
tudi Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, ki je razen uvodnega Ziherlovega
traktata Družbeno-politični temelji reformacijskega gibanja na Slovenskem
pomemben prispevek k preučevanju našega 16. stoletja. Prav ta knjiga je
nakazala, da bo nivo raziskav slovenskega protestantizma po drugi svetovni
vojni ostal na zelo visoki znanstveni ravni. Za Rupla je mogoče reči, da je
nadaljeval Kidričeve raziskave, medtem ko je bil njegov pogled na Trubarja
podoben Prijateljevemu: reformatorju ni priznaval posebne miselne
prodornosti in ostrine (zlasti v primerjavi s Sebastjanom Kreljem ne). Takšno
mnenje pa ni utemeljeno; prim. J. Rajhman, Prva slovenska knjiga v luči teoloških,
literarno-zgodovinskih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav, Ljubljana 1977, E. Seitz,
Primus Truber – Schöpfer der slovenischen Schriftsprache?, München 1998, in I.
Grdina, Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, 87–199.
74 J. Rajhman, Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarno-zgodovinskih, jezikovnih
in zgodovinskih raziskav (gre za predelavo avtorjeve doktorske disertacije).
75 J. Javoršek, Primož Trubar, Ljubljana 1977 (druga izdaja 1986).
76 D. Jančar, Triptih o Trubarju, Maribor 1986 (gre za scenarij televizijske
nadaljevanke o reformatorjevem delu in času).
77 Sperans (E. Kardelj), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana
1939, 57.
232
