Page 235 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 235
IGOR GRDINA
čudno, da med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko oziroma sociali-
stično revolucijo po Trubarju niso poimenovali kakšne partizanske
enote, čeprav so bili pisatelji za tovrstne simbolno-emblematične
oznake pogosto uporabljeni.78 Reformator za takšno ideološko pola-
stitev preprosto ni bil primeren niti metaforično (oziroma simbolično).
Posebno pozornost priteguje dejstvo, da je po drugi svetovni vojni
Primoža Trubarja v svoj voz poskušala vpreči jugoslovanska ideo-
logija. Jožko Humar (rojen 1914) je leta 1980 izdal knjigo z naslovom
Primož Trubar, rodoljub ilirski, v njej pa je zatrdil:
»Ob spoznavanju razmer v južnoslovanskih deželah /…/ je Tru-
barja najbolj bolelo to, da se ljudstvo, ki govori isti jezik in je iste
krvi, med seboj uničuje in pobija, služeč tujim oblastnikom. Iz takih
osnov je v Trubarju polagoma dozorevala njegova najdrznejša poli-
tična misel, ki je sicer ni nikjer v celoti razložil, ki pa jo lahko
razberemo iz njegovih izjav v predgovorih, posvetilih in pismih,
predvsem pa iz njegovega delovanja. Ta njegova misel je bila – verska
in duhovna združitev vseh južnih Slovanov, ki naj bi pripravila
ugodno klimo za uspešen boj proti Turkom in za osvoboditev južnih
Slovanov izpod njihovega jarma.«79
Da bi avtorja ne motila dejstva, je na ovitku knjige – kjer Trubarja
postavlja v eno vrsto z Borisom Kidričem (1912–1953) in Edvardom
Kardeljem (seveda pa za oba komunistična revolucionarja!) – zatrdil:
»Ničesar si nisem izmišljal in vse, kar je v knjigi zapisano, temelji
na zgodovinskih virih, vendar sem pri pisanju opustil podrobno
navajanje virov in drug znanstveni instrumentarij, da ne bi bralca
obremenjeval z odvečno navlako.«80
78 Tudi po drugi svetovni vojni Trubar ni bil docela nesporen lik: znamenje za
to je na koncu koncev umanjkanje izdaje njegovih zbranih del v času
vehementne graditve socializma (do 1990). V očeh titoističnega režima
globoko religiozen človek 16. stoletja pač ni mogel biti zgledna osebnost.
Tako je svojevrsten paradoks, da so v modernih edicijah dosegljivi vsi
reformatorjevi nemški in latinski spisi (izdajatelji: Th. Elze, O. Sakrausky,
J. Rajhman), slovenski pa le deloma.
79 J. Humar, Primož Trubar, rodoljub ilirski, Koper 1980, 193.
80 J. Humar, n. d., zavihek na ovitku knjige.
233
čudno, da med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko oziroma sociali-
stično revolucijo po Trubarju niso poimenovali kakšne partizanske
enote, čeprav so bili pisatelji za tovrstne simbolno-emblematične
oznake pogosto uporabljeni.78 Reformator za takšno ideološko pola-
stitev preprosto ni bil primeren niti metaforično (oziroma simbolično).
Posebno pozornost priteguje dejstvo, da je po drugi svetovni vojni
Primoža Trubarja v svoj voz poskušala vpreči jugoslovanska ideo-
logija. Jožko Humar (rojen 1914) je leta 1980 izdal knjigo z naslovom
Primož Trubar, rodoljub ilirski, v njej pa je zatrdil:
»Ob spoznavanju razmer v južnoslovanskih deželah /…/ je Tru-
barja najbolj bolelo to, da se ljudstvo, ki govori isti jezik in je iste
krvi, med seboj uničuje in pobija, služeč tujim oblastnikom. Iz takih
osnov je v Trubarju polagoma dozorevala njegova najdrznejša poli-
tična misel, ki je sicer ni nikjer v celoti razložil, ki pa jo lahko
razberemo iz njegovih izjav v predgovorih, posvetilih in pismih,
predvsem pa iz njegovega delovanja. Ta njegova misel je bila – verska
in duhovna združitev vseh južnih Slovanov, ki naj bi pripravila
ugodno klimo za uspešen boj proti Turkom in za osvoboditev južnih
Slovanov izpod njihovega jarma.«79
Da bi avtorja ne motila dejstva, je na ovitku knjige – kjer Trubarja
postavlja v eno vrsto z Borisom Kidričem (1912–1953) in Edvardom
Kardeljem (seveda pa za oba komunistična revolucionarja!) – zatrdil:
»Ničesar si nisem izmišljal in vse, kar je v knjigi zapisano, temelji
na zgodovinskih virih, vendar sem pri pisanju opustil podrobno
navajanje virov in drug znanstveni instrumentarij, da ne bi bralca
obremenjeval z odvečno navlako.«80
78 Tudi po drugi svetovni vojni Trubar ni bil docela nesporen lik: znamenje za
to je na koncu koncev umanjkanje izdaje njegovih zbranih del v času
vehementne graditve socializma (do 1990). V očeh titoističnega režima
globoko religiozen človek 16. stoletja pač ni mogel biti zgledna osebnost.
Tako je svojevrsten paradoks, da so v modernih edicijah dosegljivi vsi
reformatorjevi nemški in latinski spisi (izdajatelji: Th. Elze, O. Sakrausky,
J. Rajhman), slovenski pa le deloma.
79 J. Humar, Primož Trubar, rodoljub ilirski, Koper 1980, 193.
80 J. Humar, n. d., zavihek na ovitku knjige.
233
