Page 232 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 232
RAZPRAVE, [TUDIJE
premagan. Svet se ni podrl, katoliški intelektualci s širšim razgledom
po svetu – zlasti zgodovinarja Franc Kovačič v Mariboru in Josip
Valentin Gruden (1869–1922) v Ljubljani ter »papežev častni tajni
komornik« Anton Medved (1862–1925) – pa so kljub vsem (razum-
ljivim) rezervam do protestantizma začeli poudarjati tudi vlogo novih
pobud, ki jih je le-ta vnesel v slovenski prostor.
Seveda je bilo pri nas tudi pozneje še vedno mogoče slišati pavšalne
obsodbe tujega lutrovskega duha, ki da je ob zori novega veka silil
med »patentirano« katoliške Slovence. V tem smislu se je po prvi
svetovni vojni eksponiral zlasti pisatelj Ivan Pregelj (1883–1960).
V opombah k drugi izdaji svojega velikega romana Bogovec Jernej,
ki tematizira zaton reformacije na Kranjskem proti koncu 16. sto-
letja, je zapisal, da je skušal v tekstu pokazati, »kako umre zadnje
poluverstvo ali protestantovstvo v katoliškem slovenskem življu.
/.../ Ustaljena katoliško verna duša slovenska ne prenese tujega
duha.«68
Do takšnih mnenj, ki so se sčasoma stereotipizirala, se je slej ko
prej morala opredeliti tudi znanost. Več poznavalcev reformacijske
dobe jih ni imelo za iz trte izvita; še več: priznavalo jim je precejšnjo
težo. V Duhovni zgodovini Slovencev Janka Kosa (rojen 1931), ki je izšla
leta 1996, tako med drugim beremo:
»Protestantizem je bil za Slovence po skoraj devetsto letih kato-
liškega krščanstva novost, ki se je zdela tuja in neprimerna deželam
med Sredozemljem in Alpami. Bil je strog, mračen, nenazoren, brez
odprtosti za žalost in veselje vsakdanje človekove izkušnje, za greh in
odpuščanje, pa čeprav kar z odpustki. Trubarjevo obsojanje božjih
poti, gradnje cerkva, čaščenja Marije in svetnikov, celo naročanja
cerkvene slikarije, kar je očital lastnemu očetu, kažejo ne samo zelo
praktičen, razumski odnos do stvari, ki sodijo v okvir čustvenega, v
veliki meri tudi estetskega doživljanja vere, ampak duha, ki se zdi za
evropski položaj Slovencev preveč severnjaški, morda celo germanski,
vsekakor pa v nasprotju z duhom, ki so ga sprejeli vase že od časov, v
katerih so nastali Brižinski spomeniki.«69
68 I. Pregelj, Izbrani spisi II, Ljubljana 1928, 247.
69 J. Kos, Duhovna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996, 57, 58.
230
premagan. Svet se ni podrl, katoliški intelektualci s širšim razgledom
po svetu – zlasti zgodovinarja Franc Kovačič v Mariboru in Josip
Valentin Gruden (1869–1922) v Ljubljani ter »papežev častni tajni
komornik« Anton Medved (1862–1925) – pa so kljub vsem (razum-
ljivim) rezervam do protestantizma začeli poudarjati tudi vlogo novih
pobud, ki jih je le-ta vnesel v slovenski prostor.
Seveda je bilo pri nas tudi pozneje še vedno mogoče slišati pavšalne
obsodbe tujega lutrovskega duha, ki da je ob zori novega veka silil
med »patentirano« katoliške Slovence. V tem smislu se je po prvi
svetovni vojni eksponiral zlasti pisatelj Ivan Pregelj (1883–1960).
V opombah k drugi izdaji svojega velikega romana Bogovec Jernej,
ki tematizira zaton reformacije na Kranjskem proti koncu 16. sto-
letja, je zapisal, da je skušal v tekstu pokazati, »kako umre zadnje
poluverstvo ali protestantovstvo v katoliškem slovenskem življu.
/.../ Ustaljena katoliško verna duša slovenska ne prenese tujega
duha.«68
Do takšnih mnenj, ki so se sčasoma stereotipizirala, se je slej ko
prej morala opredeliti tudi znanost. Več poznavalcev reformacijske
dobe jih ni imelo za iz trte izvita; še več: priznavalo jim je precejšnjo
težo. V Duhovni zgodovini Slovencev Janka Kosa (rojen 1931), ki je izšla
leta 1996, tako med drugim beremo:
»Protestantizem je bil za Slovence po skoraj devetsto letih kato-
liškega krščanstva novost, ki se je zdela tuja in neprimerna deželam
med Sredozemljem in Alpami. Bil je strog, mračen, nenazoren, brez
odprtosti za žalost in veselje vsakdanje človekove izkušnje, za greh in
odpuščanje, pa čeprav kar z odpustki. Trubarjevo obsojanje božjih
poti, gradnje cerkva, čaščenja Marije in svetnikov, celo naročanja
cerkvene slikarije, kar je očital lastnemu očetu, kažejo ne samo zelo
praktičen, razumski odnos do stvari, ki sodijo v okvir čustvenega, v
veliki meri tudi estetskega doživljanja vere, ampak duha, ki se zdi za
evropski položaj Slovencev preveč severnjaški, morda celo germanski,
vsekakor pa v nasprotju z duhom, ki so ga sprejeli vase že od časov, v
katerih so nastali Brižinski spomeniki.«69
68 I. Pregelj, Izbrani spisi II, Ljubljana 1928, 247.
69 J. Kos, Duhovna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996, 57, 58.
230
