Page 239 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 239
AVGUST DIMITZ
O RAZMERAH OB ZAČETKU REFORMACIJE
[193:] Kranjska je kljub temu, da je bila zelo oddaljena od središč
velikega reformacijskega gibanja, že zgodaj začutila njegove tresljaje.
Kajti v njej so bili nasploh enaki pojavi, kakršni so v Nemčiji pri-
pravljali tla za setev novih naukov. Naša domovina je takrat še
večinoma pripadala stari patriarhiji v Ogleju, sedež patriarhov pa je
bil po številnih spremembah v Vidmu. Tam so se, kakor sploh po vsej
matični deželi kulture, razmahnile najhujše tegobe, ki so pestile
cerkev: mlačnost in posvetno razkošje. Patriarh je za vodnike zaupane
mu črede postavljal namesto požrtvovalnih pastirjev sebične uživalce
nadarbin, zato so pod takšno upravo cvetele vsakršne pregrehe
razbrzdane dobe: pohlep, uživaštvo, nasilje.1
Nazorno podobo stanja med duhovščino ob koncu vladanja Ma-
ksimilijana I. so razkrila innsbruška pogajanja (1518). Duhovnik je
zaradi svojih nebrzdanih početij izgubil ves ugled in ves vpliv, v sebi
ni premogel znanja in moči, ki bi izvirala iz takega prepričanja, zaradi
kakršnega so bili oznanjevalci reformacije nepremagljivi. Vsemu temu
so se pridruževale takratne neugodosti, namreč nesrečni položaj
dežele; na njeni meji je osvajalni pritisk Osmanov povzročal nenehen
bojni hrum. Spopadi so požirali vse duhovne in gmotne moči bra-
nilcev, ki so imeli samo en cilj: varovati domače ljudstvo in ogro-
ženo civilizacijo Zahoda. V deželi ni bilo niti sledu o kaki nižji ali višji
šoli, razen nekaj samostanskih in župnijskih šol, nobene sledi o skrbi
za [194:] razvoj nadarjenega ljudstva. Samo posamezni sinovi pri-
vilegiranih stanov so pridobivali temelje višje izobrazbe na bližnjih
italijanskih in nemških univerzah. Kar zadeva ljubljansko škofijo, so
bili njeni vrhovni pastirji zaradi svojega izvora in stopnje izobraz-
be neredko odmaknjeni od svojega pravega poklica, vsaj škof Ravbar
je bil, kakor smo videli, bolj vojščak in diplomat kot pa »nadzornik«
1 Dokazila v patriarhatskem arhivu v Vidmu. O razmerah v rimski Cerkvi
gl. Janus, Der Papst und das Concil, Leipzig 1869, str. 373–392; za razmere
v sosednjih deželah: Robitsch, Geschichte des Protestantismus in der
Steiermark, 1859, str. 4; Muchar, Geschichte der Steiermark VIII, 330-331,
451, 465; Hermann, Geschichte Kärntens II, 158 sl.
237
O RAZMERAH OB ZAČETKU REFORMACIJE
[193:] Kranjska je kljub temu, da je bila zelo oddaljena od središč
velikega reformacijskega gibanja, že zgodaj začutila njegove tresljaje.
Kajti v njej so bili nasploh enaki pojavi, kakršni so v Nemčiji pri-
pravljali tla za setev novih naukov. Naša domovina je takrat še
večinoma pripadala stari patriarhiji v Ogleju, sedež patriarhov pa je
bil po številnih spremembah v Vidmu. Tam so se, kakor sploh po vsej
matični deželi kulture, razmahnile najhujše tegobe, ki so pestile
cerkev: mlačnost in posvetno razkošje. Patriarh je za vodnike zaupane
mu črede postavljal namesto požrtvovalnih pastirjev sebične uživalce
nadarbin, zato so pod takšno upravo cvetele vsakršne pregrehe
razbrzdane dobe: pohlep, uživaštvo, nasilje.1
Nazorno podobo stanja med duhovščino ob koncu vladanja Ma-
ksimilijana I. so razkrila innsbruška pogajanja (1518). Duhovnik je
zaradi svojih nebrzdanih početij izgubil ves ugled in ves vpliv, v sebi
ni premogel znanja in moči, ki bi izvirala iz takega prepričanja, zaradi
kakršnega so bili oznanjevalci reformacije nepremagljivi. Vsemu temu
so se pridruževale takratne neugodosti, namreč nesrečni položaj
dežele; na njeni meji je osvajalni pritisk Osmanov povzročal nenehen
bojni hrum. Spopadi so požirali vse duhovne in gmotne moči bra-
nilcev, ki so imeli samo en cilj: varovati domače ljudstvo in ogro-
ženo civilizacijo Zahoda. V deželi ni bilo niti sledu o kaki nižji ali višji
šoli, razen nekaj samostanskih in župnijskih šol, nobene sledi o skrbi
za [194:] razvoj nadarjenega ljudstva. Samo posamezni sinovi pri-
vilegiranih stanov so pridobivali temelje višje izobrazbe na bližnjih
italijanskih in nemških univerzah. Kar zadeva ljubljansko škofijo, so
bili njeni vrhovni pastirji zaradi svojega izvora in stopnje izobraz-
be neredko odmaknjeni od svojega pravega poklica, vsaj škof Ravbar
je bil, kakor smo videli, bolj vojščak in diplomat kot pa »nadzornik«
1 Dokazila v patriarhatskem arhivu v Vidmu. O razmerah v rimski Cerkvi
gl. Janus, Der Papst und das Concil, Leipzig 1869, str. 373–392; za razmere
v sosednjih deželah: Robitsch, Geschichte des Protestantismus in der
Steiermark, 1859, str. 4; Muchar, Geschichte der Steiermark VIII, 330-331,
451, 465; Hermann, Geschichte Kärntens II, 158 sl.
237
