Page 240 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 240
BILO JE POVEDANO
in vodja zaupanega mu občestva, kar bi moral biti po svoji visoki
funk-ciji. Najdemo komaj kako sled urejevalskega ali zboljševalskega
delovanja katerekoli strani. Vse je bilo torej zrelo za vsrkavanje vpli-
vov, ki so preplavili vse deželne meje z neustavljivo silo duhovnega
zagona.
Reformacija pa nikoli ne bi mogla s tako zmagovito hitrostjo
prodirati po vsej Evropi in še posebej po Avstriji, če ji ne bi pomagal
najkrepkejši povzdigovalec besede: tiskarski stroj. Zato je bil tudi prvi
odlok, ki ga je kralj Ferdinand I. izdal 12. marca 1523, še pred iztekom
prvega leta svojega samostojnega vladanja, naperjen zoper širjenje
spisov Martina Luthra in njegovih privržencev v notranjeavstrijskih
deželah, torej tudi v Kranjski.2 Za razpečavanje tiskane besede je bilo
zaslužno tudi živahno trgovstvo, kakor je bilo pozneje dejavno pri
širjenju prvih kranjskih samostojnih duhovnih izdelkov. V malo
opaznem tihem kotu naše domovine takrat še ni bilo nasilnega
zatiranja, čeprav so na Dunaju že gorele inkvizicijske grmade za
trdovratne krivoverce. Novi nauk je kmalu dobil privržence prav med
domačimi duhovniki, ki so ga začeli oznanjati s prižnic. Višji stanovi
se zanj še niso ogreli, zato je lahko škof uporabil zastopnike, ki jih je
kranjska dežela poslala leta 1525 v Augsburg na državni zbor, in prek
njih izrazil svojo pritožbo nad pridigarji: »Žal je v deželi velika zmeda,
ki jo večinoma vnašajo pridigarji, ker na prižnicah in tudi drugače
oznanjajo odvratne stvari, ki bolj spodkopavajo vero, netijo nemir in
upor, kot pa krepijo enotnost.« [V nadaljevanju A. Dimitz poroča
tudi o takratnem, v deželnem arhivu shranjenem škofovem pismu
deželnemu namestniku Jožefu Lambergu, v katerem se škof pritožuje
zaradi nekega oglejskega arhiprezbitra, ki je na Kranjskem uvajal
prirejeno mašo, in predlaga, naj odposlanci stanov zaprosijo vladarja
za pomoč.] [195:] Torej je že osem let po Luthrovem nastopu neki
dostojanstvenik oglejskega patriarhata reformiral mašo po prote-
stantskih nazorih in k temu vzpodbujal tudi svoje podrejene du-
hovnike. Škof ni imel moči, da bi ukrepal proti takemu početju, ker
2 Ponatis v Raupach, Evangelisches Oesterreich, Hamburg 1732–44, II, 23, iz
zbirke Codex austriacus.
238
in vodja zaupanega mu občestva, kar bi moral biti po svoji visoki
funk-ciji. Najdemo komaj kako sled urejevalskega ali zboljševalskega
delovanja katerekoli strani. Vse je bilo torej zrelo za vsrkavanje vpli-
vov, ki so preplavili vse deželne meje z neustavljivo silo duhovnega
zagona.
Reformacija pa nikoli ne bi mogla s tako zmagovito hitrostjo
prodirati po vsej Evropi in še posebej po Avstriji, če ji ne bi pomagal
najkrepkejši povzdigovalec besede: tiskarski stroj. Zato je bil tudi prvi
odlok, ki ga je kralj Ferdinand I. izdal 12. marca 1523, še pred iztekom
prvega leta svojega samostojnega vladanja, naperjen zoper širjenje
spisov Martina Luthra in njegovih privržencev v notranjeavstrijskih
deželah, torej tudi v Kranjski.2 Za razpečavanje tiskane besede je bilo
zaslužno tudi živahno trgovstvo, kakor je bilo pozneje dejavno pri
širjenju prvih kranjskih samostojnih duhovnih izdelkov. V malo
opaznem tihem kotu naše domovine takrat še ni bilo nasilnega
zatiranja, čeprav so na Dunaju že gorele inkvizicijske grmade za
trdovratne krivoverce. Novi nauk je kmalu dobil privržence prav med
domačimi duhovniki, ki so ga začeli oznanjati s prižnic. Višji stanovi
se zanj še niso ogreli, zato je lahko škof uporabil zastopnike, ki jih je
kranjska dežela poslala leta 1525 v Augsburg na državni zbor, in prek
njih izrazil svojo pritožbo nad pridigarji: »Žal je v deželi velika zmeda,
ki jo večinoma vnašajo pridigarji, ker na prižnicah in tudi drugače
oznanjajo odvratne stvari, ki bolj spodkopavajo vero, netijo nemir in
upor, kot pa krepijo enotnost.« [V nadaljevanju A. Dimitz poroča
tudi o takratnem, v deželnem arhivu shranjenem škofovem pismu
deželnemu namestniku Jožefu Lambergu, v katerem se škof pritožuje
zaradi nekega oglejskega arhiprezbitra, ki je na Kranjskem uvajal
prirejeno mašo, in predlaga, naj odposlanci stanov zaprosijo vladarja
za pomoč.] [195:] Torej je že osem let po Luthrovem nastopu neki
dostojanstvenik oglejskega patriarhata reformiral mašo po prote-
stantskih nazorih in k temu vzpodbujal tudi svoje podrejene du-
hovnike. Škof ni imel moči, da bi ukrepal proti takemu početju, ker
2 Ponatis v Raupach, Evangelisches Oesterreich, Hamburg 1732–44, II, 23, iz
zbirke Codex austriacus.
238
