Page 241 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 241
AVGUST DIMITZ
reformator ni pripadal njegovi škofiji, od patriarha pa ni mogel
pričakovati pomoči, ker ta ni skrbel za svoj patriarhat in je vodenje
popolnoma prepustil arhiprezbitrom. Zlo je zato kmalu prestopilo
meje oglejskega patriarhata in vdrlo na škofovo ozemlje; tako že leta
1527 opazimo v Ljubljani krog protestantizmu naklonjenih mož, ki
so se zbirali okrog poznejšega tajnika deželnega sodišča Matije
Klombnerja.3 Vsi so pripadali meščanstvu, kajti plemstvo se je zaradi
še svežega spomina na religiozno-komunistični program kmečkega
upora še vzdrževalo javnega izpovedovanja novega nauka. V avstrij-
skih deželah pa se je ta že tako razširil, da je bila Cerkev prisiljena,
poklicati na pomoč zoper Luthrove privržence posvetno roko. Ferdi-
nand je 20. avgusta 1527 izdal v Budimu splošni mandat zoper
luteranstvo. Na podlagi državnega izobčenja Luthra in prepovedi
njegovih knjig je ta mandat izčrpno pretresel razsejane zmotne nauke
in določil kazni: smrt v ognju za krnitev ali zaničevanje Kristusove
božje ali človeške narave, njegovega rojstva, trpljenja, vstajenja, vne-
bohoda v govoru, pridigi ali pisanju; zapor za opustitev spovedi; zapor
ob vodi in kruhu za prekršitev cerkvene zapovedi posta. Ponovljena
je bila prepoved knjig; deželnoknežjim uradnikom, ki ne bi izvajali
mandata, je bilo zagroženo z odpustitvijo iz službe, mestom z od-
vzemom privilegijev, ovajalcem pa obljubljeno plačilo,4 skratka,
ponujena je bila vsa moč državne oblasti proti nevidnemu sovražniku,
ki je živel in snoval v vsakem dihu nemškega duha znanosti. Budimski
mandat je bil poslan tudi kranjskemu deželnemu glavarju Vidu
Thurnu in deželnemu namestniku Juriju Gallu, in sicer v 160 izvo-
dih,5 kar dokazuje splošno razširjenost prepovedanih naukov. […]
3 Elze, Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain, Wien 1863, str. 1.
Škof Hren pravi v svojem zapisku, ohranjenem v ljubljanski semeniški knjižnici
(Mittheilungen 1864, str. 2): »Primi Haeresis Lutheranae in Carniolia autores
ex Laicis erant: Mathias Klobner, E.E. Landschaft Landschreiber, Mathias
Zweckl, Andreas Farrest; primi seductores laici: Leonardus Budina, Cristoph.
Prunner, Adam Bochoritsch, Bart. Picus.« Kakor vidimo, sama meščanska
imena.
4 Raupach II, priloga str. 60.
5 Valvasor VII, 431.
239
reformator ni pripadal njegovi škofiji, od patriarha pa ni mogel
pričakovati pomoči, ker ta ni skrbel za svoj patriarhat in je vodenje
popolnoma prepustil arhiprezbitrom. Zlo je zato kmalu prestopilo
meje oglejskega patriarhata in vdrlo na škofovo ozemlje; tako že leta
1527 opazimo v Ljubljani krog protestantizmu naklonjenih mož, ki
so se zbirali okrog poznejšega tajnika deželnega sodišča Matije
Klombnerja.3 Vsi so pripadali meščanstvu, kajti plemstvo se je zaradi
še svežega spomina na religiozno-komunistični program kmečkega
upora še vzdrževalo javnega izpovedovanja novega nauka. V avstrij-
skih deželah pa se je ta že tako razširil, da je bila Cerkev prisiljena,
poklicati na pomoč zoper Luthrove privržence posvetno roko. Ferdi-
nand je 20. avgusta 1527 izdal v Budimu splošni mandat zoper
luteranstvo. Na podlagi državnega izobčenja Luthra in prepovedi
njegovih knjig je ta mandat izčrpno pretresel razsejane zmotne nauke
in določil kazni: smrt v ognju za krnitev ali zaničevanje Kristusove
božje ali človeške narave, njegovega rojstva, trpljenja, vstajenja, vne-
bohoda v govoru, pridigi ali pisanju; zapor za opustitev spovedi; zapor
ob vodi in kruhu za prekršitev cerkvene zapovedi posta. Ponovljena
je bila prepoved knjig; deželnoknežjim uradnikom, ki ne bi izvajali
mandata, je bilo zagroženo z odpustitvijo iz službe, mestom z od-
vzemom privilegijev, ovajalcem pa obljubljeno plačilo,4 skratka,
ponujena je bila vsa moč državne oblasti proti nevidnemu sovražniku,
ki je živel in snoval v vsakem dihu nemškega duha znanosti. Budimski
mandat je bil poslan tudi kranjskemu deželnemu glavarju Vidu
Thurnu in deželnemu namestniku Juriju Gallu, in sicer v 160 izvo-
dih,5 kar dokazuje splošno razširjenost prepovedanih naukov. […]
3 Elze, Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain, Wien 1863, str. 1.
Škof Hren pravi v svojem zapisku, ohranjenem v ljubljanski semeniški knjižnici
(Mittheilungen 1864, str. 2): »Primi Haeresis Lutheranae in Carniolia autores
ex Laicis erant: Mathias Klobner, E.E. Landschaft Landschreiber, Mathias
Zweckl, Andreas Farrest; primi seductores laici: Leonardus Budina, Cristoph.
Prunner, Adam Bochoritsch, Bart. Picus.« Kakor vidimo, sama meščanska
imena.
4 Raupach II, priloga str. 60.
5 Valvasor VII, 431.
239
