Page 242 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 242
BILO JE POVEDANO
O TRUBARJEVEM ZAČETNEM DELOVANJU
[198:] Iz stanu, ki je bil kriv za propad vere, je prišel mož, ki mu je
bilo dano ne samo utirati, vsem zamahom oblasti navkljub, evange-
lijskemu nauku pot v srca ljudstva, temveč za verske potrebe tudi
dvigniti na raven knjižnega jezika njegov govor, ki je bil zanemarjan
in zaničevan od časov Cirila in Metoda. […] [199:] Bonomov vpliv mu
je priskrbel (1530) kaplanijo sv. Maksimilijana v Celju in pozneje
župnijo Loka pri Radečah ob Savi in v Laškem. Tu je ognjeviti mladi
mož, ki je iz tujine že prinesel s seboj seme novih idej, dobil priložnost,
da se je v vnetem pridiganju zoper zlorabe v Cerkvi izkazal kot ozna-
njevalec evangelija. Nastopiti je moral zoper videnja nekaj zamak-
njenih žensk, ki so govorile o prikazovanjih svetnikov in zahtevale,
naj pomirijo nebeško jezo z zgraditvijo cerkve. Nasproti temu je
Trubar usmerjal ljudstvo k pristni pokori in spoznavanju Kristusa iz
svetopisemskih besed, ni se pa še nasploh ločil od Cerkve. Sloves
njegovih pridig ga je prihodnje leto (1531) pripeljal v ljubljansko
stolnico, tu pa ga je njegova gorečnost zapletla v prvi spor z duhov-
niškimi predstojniki. S prižnice ni le branil najpomembnejši prote-
stantski nauk o opravičenju z vero, ampak je pridigal tudi zoper
celibat duhovnikov in delitev obhajila samo v eni podobi, se torej
zavzemal za obe najbolj znani zahtevi tistega časa, ki sta imeli, kot
bomo še videli, pomembno vlogo. […]
[200:] Ko je Trubar namenjal novemu nauku težo svoje besede, pa
gospodujoča stanova dežele, višje plemstvo in viteštvo, nikakor nista
bila nedejavna. Na državnem zboru v Augsburgu, na katerem so
nemški protestirajoči stanovi izročili (25. junija 1530) cesarju na
njegov poziv spomenico o razlikah v naukih stare in nove vere,
pozneje imenovano Augsburška veroizpoved (Confessio Augustana), so
bili navzoči tudi odposlanci Kranjske: ljubljanski škof, Jurij Auersperg
in Žiga Višnjegorski. O njihovi – izvzet je seveda škof – priključitvi
novi veroizpovedi sicer ni nobenega dokumenta, toda v poznejših
listinah so se kranjski deželni stanovi pogosto sklicevali na to, da so
tudi oni na znameniti dan v Augsburgu izpovedali svojo protestant-
sko vero. […]
Izbral in prevedel Dušan Voglar
240
O TRUBARJEVEM ZAČETNEM DELOVANJU
[198:] Iz stanu, ki je bil kriv za propad vere, je prišel mož, ki mu je
bilo dano ne samo utirati, vsem zamahom oblasti navkljub, evange-
lijskemu nauku pot v srca ljudstva, temveč za verske potrebe tudi
dvigniti na raven knjižnega jezika njegov govor, ki je bil zanemarjan
in zaničevan od časov Cirila in Metoda. […] [199:] Bonomov vpliv mu
je priskrbel (1530) kaplanijo sv. Maksimilijana v Celju in pozneje
župnijo Loka pri Radečah ob Savi in v Laškem. Tu je ognjeviti mladi
mož, ki je iz tujine že prinesel s seboj seme novih idej, dobil priložnost,
da se je v vnetem pridiganju zoper zlorabe v Cerkvi izkazal kot ozna-
njevalec evangelija. Nastopiti je moral zoper videnja nekaj zamak-
njenih žensk, ki so govorile o prikazovanjih svetnikov in zahtevale,
naj pomirijo nebeško jezo z zgraditvijo cerkve. Nasproti temu je
Trubar usmerjal ljudstvo k pristni pokori in spoznavanju Kristusa iz
svetopisemskih besed, ni se pa še nasploh ločil od Cerkve. Sloves
njegovih pridig ga je prihodnje leto (1531) pripeljal v ljubljansko
stolnico, tu pa ga je njegova gorečnost zapletla v prvi spor z duhov-
niškimi predstojniki. S prižnice ni le branil najpomembnejši prote-
stantski nauk o opravičenju z vero, ampak je pridigal tudi zoper
celibat duhovnikov in delitev obhajila samo v eni podobi, se torej
zavzemal za obe najbolj znani zahtevi tistega časa, ki sta imeli, kot
bomo še videli, pomembno vlogo. […]
[200:] Ko je Trubar namenjal novemu nauku težo svoje besede, pa
gospodujoča stanova dežele, višje plemstvo in viteštvo, nikakor nista
bila nedejavna. Na državnem zboru v Augsburgu, na katerem so
nemški protestirajoči stanovi izročili (25. junija 1530) cesarju na
njegov poziv spomenico o razlikah v naukih stare in nove vere,
pozneje imenovano Augsburška veroizpoved (Confessio Augustana), so
bili navzoči tudi odposlanci Kranjske: ljubljanski škof, Jurij Auersperg
in Žiga Višnjegorski. O njihovi – izvzet je seveda škof – priključitvi
novi veroizpovedi sicer ni nobenega dokumenta, toda v poznejših
listinah so se kranjski deželni stanovi pogosto sklicevali na to, da so
tudi oni na znameniti dan v Augsburgu izpovedali svojo protestant-
sko vero. […]
Izbral in prevedel Dušan Voglar
240
