Page 245 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 245
BREDA DVORÁK DRA[LER
v Ljubljani jih je bilo 36 kavarnarjev, od šestnajstih zunaj mesta pa
jih je bilo kavarnarjev šest. Prav oni so bili ustanovitelji »kavarniškega
življenja« v celi deželi Kranjski. […]
29. decembra [1836] prejmejo od deželnega gubernija odgovor [na
ponovno prošnjo s 13. 12. 1836], ki pa jih opozori na to, kar je določil
že dekret z dne 17. marca 1784: da pri bogoslužju in drugje nikdar ne
smeta biti združeni obe veroizpovedi.
Sedaj pa jim res ni preostalo čisto nič več drugega, kakor da
osebno prosijo cesarja Franca I. za pomoč. Milo ga prosijo za to, kar
je tolerančni patent z dne 17. marca leta 1784 dovoljeval v bistvu že
zdavnaj.
To prošnjo so temeljito pripravili. Napisal jo je pastor Libergauer
iz Gradca. Poslal jo je v kontrolo tudi drugim svojim zaupnim
možem. V Ljubljani pa so en izvod prihranili zase. To zadevo sta vodila
spet Wahl in Günzler. Poizkus, da bi to prošnjo pregledali tudi na
Dunaju, kamor bi jo zanesla dva ljubljanska vernika osebno, je
propadel, ker so se, prvič, bali visokih stroškov poti in, drugič, ni bil
nihče od njih pripravljen tega narediti. Marca leta 1837 je to prošnjo
podpisalo okoli 80–90 ljudi. (Nekatera imena: gospod Kärcher, L.
Wahl, P. Gilly, gospod Hundt, gospod Günzler itd.) Odpošljejo jo po
pošti. Toda tudi ta poizkus je propadel. 1. julija 1837 sporoči to novico
o propadu našim vernikom ljubljanski magistrat.
Tako je propadlo tudi upanje, da bi lahko kaj dosegli z vlaganjem
pisnih prošenj. Sedaj so bili že enajst let brez bogoslužja. […]
Leta 1844 v mesecu septembru se je razširila novica, da bo Ljub-
ljano še isto leto obiskal cesar Ferdinand I. To pa je pomenilo novo
upanje za evangeličansko cerkveno občino. Odločili so se, da bodo ta
obisk izkoristili in tako morda končno dosegli svoj cilj, za katerega
so si zaman prizadevali že 25 let. Ponovno so sedli skupaj in izdelali
prošnjo, v kateri so prosili, da bi lahko dvakrat letno praznovali
bogoslužje v Ljubljani. Maševat pa bi hodil kak duhovnik iz Trsta ali
s Koroškega. Napisali so seznam ljudi, ki so evangeličani: 112 jih je
bilo, 99 v Ljubljani, drugi pa v njeni okolici.
Po skoraj letu dni, v sredini julija, pa je končno le prispel tako
dolgo pričakovani odgovor cesarja, ki jim dovoljuje imeti dvakrat v
243
v Ljubljani jih je bilo 36 kavarnarjev, od šestnajstih zunaj mesta pa
jih je bilo kavarnarjev šest. Prav oni so bili ustanovitelji »kavarniškega
življenja« v celi deželi Kranjski. […]
29. decembra [1836] prejmejo od deželnega gubernija odgovor [na
ponovno prošnjo s 13. 12. 1836], ki pa jih opozori na to, kar je določil
že dekret z dne 17. marca 1784: da pri bogoslužju in drugje nikdar ne
smeta biti združeni obe veroizpovedi.
Sedaj pa jim res ni preostalo čisto nič več drugega, kakor da
osebno prosijo cesarja Franca I. za pomoč. Milo ga prosijo za to, kar
je tolerančni patent z dne 17. marca leta 1784 dovoljeval v bistvu že
zdavnaj.
To prošnjo so temeljito pripravili. Napisal jo je pastor Libergauer
iz Gradca. Poslal jo je v kontrolo tudi drugim svojim zaupnim
možem. V Ljubljani pa so en izvod prihranili zase. To zadevo sta vodila
spet Wahl in Günzler. Poizkus, da bi to prošnjo pregledali tudi na
Dunaju, kamor bi jo zanesla dva ljubljanska vernika osebno, je
propadel, ker so se, prvič, bali visokih stroškov poti in, drugič, ni bil
nihče od njih pripravljen tega narediti. Marca leta 1837 je to prošnjo
podpisalo okoli 80–90 ljudi. (Nekatera imena: gospod Kärcher, L.
Wahl, P. Gilly, gospod Hundt, gospod Günzler itd.) Odpošljejo jo po
pošti. Toda tudi ta poizkus je propadel. 1. julija 1837 sporoči to novico
o propadu našim vernikom ljubljanski magistrat.
Tako je propadlo tudi upanje, da bi lahko kaj dosegli z vlaganjem
pisnih prošenj. Sedaj so bili že enajst let brez bogoslužja. […]
Leta 1844 v mesecu septembru se je razširila novica, da bo Ljub-
ljano še isto leto obiskal cesar Ferdinand I. To pa je pomenilo novo
upanje za evangeličansko cerkveno občino. Odločili so se, da bodo ta
obisk izkoristili in tako morda končno dosegli svoj cilj, za katerega
so si zaman prizadevali že 25 let. Ponovno so sedli skupaj in izdelali
prošnjo, v kateri so prosili, da bi lahko dvakrat letno praznovali
bogoslužje v Ljubljani. Maševat pa bi hodil kak duhovnik iz Trsta ali
s Koroškega. Napisali so seznam ljudi, ki so evangeličani: 112 jih je
bilo, 99 v Ljubljani, drugi pa v njeni okolici.
Po skoraj letu dni, v sredini julija, pa je končno le prispel tako
dolgo pričakovani odgovor cesarja, ki jim dovoljuje imeti dvakrat v
243
