Page 277 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 277
FORMULA SOGLASJA 1577
Izvirni greh ni človekova narava. V njegovi naravi le tiči.
7. Po drugi strani zavračamo tudi napačni nauk manihejcev14, ko
se uči, da je izvirni greh Satan vlil v naravo kot nekaj bistvenega
(essentiale) in samostojnega (substantiale) in ga z njo pomešal, tako
kot pomešajo strup in vino.
8. Enako [obsojamo nauk], da ne greši naravni človek, temveč
nekaj drugega in tujega v človeku, zaradi česar se ne obtožuje narava,
temveč zgolj izvirni greh v naravi.15
9. Kot manihejsko zmoto zavračamo in obsojamo tudi, če se uči,
da je izvirni greh v bistvu in brez vsakega razločka substanca (sub-
stantia), narava in sâmo bistvo pokvarjenega človeka16, tako, da si ni
misliti razločka med naravo po padcu kot tako in pa izvirnim gre-
hom, niti ne moreta biti v misli razločevana drug od drugega.
10. Izvirni greh pa Luther imenuje naravni greh, osebni greh,
bistveni greh, ne zato, ker bi bila narava, oseba ali človekovo bistvo
brez vsakega razločka izvirni greh, temveč da bi bil s temi besedami
pokazan razloček med izvirnim grehom (peccatum originale), ki tiči
v človeški naravi, in drugimi grehi – ki jih imenujejo storjeni grehi
(Tatsünden, peccata actualia).
11. Zakaj izvirni greh ni greh, ki ga storiš, temveč tiči v naravi,
substanci in v bistvu človeka. Takole: Tudi če bi v srcu pokvarjenega
človeka ne vstala več nobena zla misel, ne bila izgovorjena nobena
nepridna beseda, niti se zgodilo kako zlo dejanje: narava je vendarle
pokvarjena po izvirnem grehu, ki nam je prirojen prek z grehom
pokvarjenega semena (corrupti seminis) in je izvir vseh drugih,
storjenih grehov, kot so zle misli, besede in dela, kakor je pisano (Mt
15:19): »Iz srca prihajajo hudobne misli« itn. Prav tako (1 Mz 8:21):
»Mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti.« […]
14 Religija manihejstva (njen začetnik je Mani, †273 ali 276) je zastopala telesu
in svetu sovražen dualizem. Svet in človek sta slaba, ker sta v njiju stopila v
nenaravno zmes dva principa, ki sta ostro ločena: duh (= Bog) in materija,
dobro in zlo, luč in tema. Odrešenje sestoji v ločitvi teh dveh principov in
osvoboditvi duha od materije, ki je v svoji substanci zla. Flacij je tu postavljen
v kontekst z manihejstvom.
15 Zoper manihejce.
16 Zoper Flacija; prim. opombo 3.
275
Izvirni greh ni človekova narava. V njegovi naravi le tiči.
7. Po drugi strani zavračamo tudi napačni nauk manihejcev14, ko
se uči, da je izvirni greh Satan vlil v naravo kot nekaj bistvenega
(essentiale) in samostojnega (substantiale) in ga z njo pomešal, tako
kot pomešajo strup in vino.
8. Enako [obsojamo nauk], da ne greši naravni človek, temveč
nekaj drugega in tujega v človeku, zaradi česar se ne obtožuje narava,
temveč zgolj izvirni greh v naravi.15
9. Kot manihejsko zmoto zavračamo in obsojamo tudi, če se uči,
da je izvirni greh v bistvu in brez vsakega razločka substanca (sub-
stantia), narava in sâmo bistvo pokvarjenega človeka16, tako, da si ni
misliti razločka med naravo po padcu kot tako in pa izvirnim gre-
hom, niti ne moreta biti v misli razločevana drug od drugega.
10. Izvirni greh pa Luther imenuje naravni greh, osebni greh,
bistveni greh, ne zato, ker bi bila narava, oseba ali človekovo bistvo
brez vsakega razločka izvirni greh, temveč da bi bil s temi besedami
pokazan razloček med izvirnim grehom (peccatum originale), ki tiči
v človeški naravi, in drugimi grehi – ki jih imenujejo storjeni grehi
(Tatsünden, peccata actualia).
11. Zakaj izvirni greh ni greh, ki ga storiš, temveč tiči v naravi,
substanci in v bistvu človeka. Takole: Tudi če bi v srcu pokvarjenega
človeka ne vstala več nobena zla misel, ne bila izgovorjena nobena
nepridna beseda, niti se zgodilo kako zlo dejanje: narava je vendarle
pokvarjena po izvirnem grehu, ki nam je prirojen prek z grehom
pokvarjenega semena (corrupti seminis) in je izvir vseh drugih,
storjenih grehov, kot so zle misli, besede in dela, kakor je pisano (Mt
15:19): »Iz srca prihajajo hudobne misli« itn. Prav tako (1 Mz 8:21):
»Mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti.« […]
14 Religija manihejstva (njen začetnik je Mani, †273 ali 276) je zastopala telesu
in svetu sovražen dualizem. Svet in človek sta slaba, ker sta v njiju stopila v
nenaravno zmes dva principa, ki sta ostro ločena: duh (= Bog) in materija,
dobro in zlo, luč in tema. Odrešenje sestoji v ločitvi teh dveh principov in
osvoboditvi duha od materije, ki je v svoji substanci zla. Flacij je tu postavljen
v kontekst z manihejstvom.
15 Zoper manihejce.
16 Zoper Flacija; prim. opombo 3.
275
