Page 288 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 288
PREVODI
sprevržene človekove volje –, niti njihovega pogubljenja, katerega so
sami krivi. Temveč [Previdnost] le razvrsti [zlo], mu postavi cilj, kako
dolgo naj traja, in pa, naj vse, tudi če je samo na sebi zlo, njegovim
izvoljenim služi za odrešenje.
Ni nobene dvojne predestinacije, za odrešenje in pogubljenje, temveč le
tista za odrešenje. Iskati je ni v skrivnem Božjem sklepu, temveč v Božji
razodeti besedi in v Jezusu Kristusu.
4. A predestinacija ali večna Božja izbira zajema zgolj brumne,
všečne Božje otroke44 in je vzrok njihovega zveličanja, ki ga tudi on
naredi ter odredi to, kar k [zveličanju] spada: na tem je naše zveličanje
tako trdno sezidano, da ga ne morejo »premagati vrata pekla« (Mt
16:18).
5. Te [predestinacije] ni iskati v skrivnem sklepu Božjem (arcanum
Dei consilium).45
6. Božja beseda pa nas pelje h Kristusu, ki je »knjiga življenja« (Fil
4:3 in Raz 3:5), v kateri so vpisani in izvoljeni vsi, ki hočejo biti večno
blaženi, kakor je pisano (Ef 1:4): »Prek njega [Kristusa] nas je izvolil,
preden je bil postavljen temelj sveta«.
7. Ta Kristus kliče k sebi vse grešnike in jim obljublja odpočitek
(Mt 11:28). In resno hoče, naj vsi ljudje pridejo k njemu in si puste
44 Ni torej nikakršna dvojna večna predestinacija na odrešenje in pogubljenje
kakor za Calvina (†1564). Calvin definira predestinacijo kot »večni Božji ukaz
(aeternum Dei decretum), po katerem je On pri sebi sklenil, kaj naj iz vsakega
človeka postane po Njegovi volji. Zakaj niso bili vsi ustvarjeni z enako
namembnostjo, temveč enim se vnaprej odreja večno življenje, drugim večno
pogubljenje« (Institutio christ. rel. III 21:5). Calvin se pri tem sklicuje na Rim
9:11-13.15 (n.n.m. III 22:4ss), a tam ni nikjer beseda o večnem zavrženju, pač
pa seveda o zavrženju za nekaj časa (tudi Rim 9:17s). Novi testament pozna le
večno izvoljenost (Ef 1:4s), pa nobenega za vedno in večno veljavnega sklepa
o pogubljenju. Zato je »predestinacija« v našem besedilu isto kot »večna
izbira«. – V Soglasju iz Leuenberga (1973) sta se evangeličansko-luteranska
in reformirana Cerkev zedinili o tem vprašanju. (Zavrnitev dvojne
predestinacije in pripoznanje »univerzalnega Božjega odrešitvenega hotenja«
št. 24-25).
45 Tako meni Calvin, da »je Bog v svojem večnem in nespremenljivem sklepu
enkrat ugotovil, katere hoče nekoč sprejeti v odrešenje in katere po drugi strani
predati pogubljenju« (Institutio christ. rel. III 21:7).
286
sprevržene človekove volje –, niti njihovega pogubljenja, katerega so
sami krivi. Temveč [Previdnost] le razvrsti [zlo], mu postavi cilj, kako
dolgo naj traja, in pa, naj vse, tudi če je samo na sebi zlo, njegovim
izvoljenim služi za odrešenje.
Ni nobene dvojne predestinacije, za odrešenje in pogubljenje, temveč le
tista za odrešenje. Iskati je ni v skrivnem Božjem sklepu, temveč v Božji
razodeti besedi in v Jezusu Kristusu.
4. A predestinacija ali večna Božja izbira zajema zgolj brumne,
všečne Božje otroke44 in je vzrok njihovega zveličanja, ki ga tudi on
naredi ter odredi to, kar k [zveličanju] spada: na tem je naše zveličanje
tako trdno sezidano, da ga ne morejo »premagati vrata pekla« (Mt
16:18).
5. Te [predestinacije] ni iskati v skrivnem sklepu Božjem (arcanum
Dei consilium).45
6. Božja beseda pa nas pelje h Kristusu, ki je »knjiga življenja« (Fil
4:3 in Raz 3:5), v kateri so vpisani in izvoljeni vsi, ki hočejo biti večno
blaženi, kakor je pisano (Ef 1:4): »Prek njega [Kristusa] nas je izvolil,
preden je bil postavljen temelj sveta«.
7. Ta Kristus kliče k sebi vse grešnike in jim obljublja odpočitek
(Mt 11:28). In resno hoče, naj vsi ljudje pridejo k njemu in si puste
44 Ni torej nikakršna dvojna večna predestinacija na odrešenje in pogubljenje
kakor za Calvina (†1564). Calvin definira predestinacijo kot »večni Božji ukaz
(aeternum Dei decretum), po katerem je On pri sebi sklenil, kaj naj iz vsakega
človeka postane po Njegovi volji. Zakaj niso bili vsi ustvarjeni z enako
namembnostjo, temveč enim se vnaprej odreja večno življenje, drugim večno
pogubljenje« (Institutio christ. rel. III 21:5). Calvin se pri tem sklicuje na Rim
9:11-13.15 (n.n.m. III 22:4ss), a tam ni nikjer beseda o večnem zavrženju, pač
pa seveda o zavrženju za nekaj časa (tudi Rim 9:17s). Novi testament pozna le
večno izvoljenost (Ef 1:4s), pa nobenega za vedno in večno veljavnega sklepa
o pogubljenju. Zato je »predestinacija« v našem besedilu isto kot »večna
izbira«. – V Soglasju iz Leuenberga (1973) sta se evangeličansko-luteranska
in reformirana Cerkev zedinili o tem vprašanju. (Zavrnitev dvojne
predestinacije in pripoznanje »univerzalnega Božjega odrešitvenega hotenja«
št. 24-25).
45 Tako meni Calvin, da »je Bog v svojem večnem in nespremenljivem sklepu
enkrat ugotovil, katere hoče nekoč sprejeti v odrešenje in katere po drugi strani
predati pogubljenju« (Institutio christ. rel. III 21:7).
286
