Page 283 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 283
FORMULA SOGLASJA 1577
spreobrnjenje in katero naj človek posluša, kateri pa naj ne daje vere
po lastnih močeh, temveč zgolj po milosti in delovanju Boga Svetega
Duha in jo [tako tudi] sprejema.
[…]
Artikul 4
O DOBRIH DELIH
[A.] Stanje kontroverze. Glavno vprašanje v sporu o dobrih delih
Zastran nauka o dobrih delih sta nastala v nekaterih Cerkvah dva
razkola:
1. Najprej so se nekateri teologi ločili po naslednjih rečenicah: en del
je namreč pisal: Dobra dela so nujna za zveličanje, ni se mogoče zveli-
čati brez dobrih del. Pravtako: Nikoli se nihče ni zveličal brez dobrih del.
Drugi del pa je pisal proti temu: Dobra dela so škodljiva za zveličanje.33
2. Po tem je med nekaterimi teologi nastala ločitev med besedama
»nujen« in »svoboden«, ker se je en del bojeval za to, da bi besede
nujen ne uporabljali za novo poslušnost, ki ne izvira iz nujnosti in
prisile, temveč iz prostovoljnega duha. Drugi del je vztrajal pri besedi
nujen, ker ta pokorščina ni v naši samovolji, temveč ker so prerojeni
ljudje dolžni biti tako pokorni.
Iz te disputacije o besedah je zopet nastal spor o stvari sami, tako
da se je en del bojeval za to, da naj se Postava sploh ne opravlja med
kristjani, temveč naj se ljudje edino s svetim evangelijem opominjajo
k dobrim delom. Drugi [del] je temu oporekal.34
33 Mišljen je majoristični spor med lutrovskimi teologi (1552–58). Melanchtho-
novec G. Major je zastopal tezo o nujnosti dobrih del za zveličanje. Pozneje je
to tezo pojasnjeval tako, da so dobra dela nujna le zato, da odrešenja ne
izgubimo, temveč ga obdržimo (ad retinendam salutem), ne morda zato, da
bi odrešenje dobili. Podobno se je izražal J. Menius. Energično sta ugovarjala
Amsdorf in Flacius. Amsdorfa je v debati zaneslo do stavka: »Dobra dela so
za zveličanje škodljiva«, dasi je pritaknil dodatek: »Če s tem hočeš zaslužiti
milost«. Za gnesioluterane je bila na kocki zagotovost odrešenja, če naj bi
bila za odrešenje nujna dobra dela.
34 Namig na (drugi) antinomistični spor, v katerem so N. v. Amsdorf, A. Poach
in A. Otto spodbijali, da bi Postava veljala za opravičenje in novo življenje
prerojenih, meritorna naj bi bila le za neprerojene.
281
spreobrnjenje in katero naj človek posluša, kateri pa naj ne daje vere
po lastnih močeh, temveč zgolj po milosti in delovanju Boga Svetega
Duha in jo [tako tudi] sprejema.
[…]
Artikul 4
O DOBRIH DELIH
[A.] Stanje kontroverze. Glavno vprašanje v sporu o dobrih delih
Zastran nauka o dobrih delih sta nastala v nekaterih Cerkvah dva
razkola:
1. Najprej so se nekateri teologi ločili po naslednjih rečenicah: en del
je namreč pisal: Dobra dela so nujna za zveličanje, ni se mogoče zveli-
čati brez dobrih del. Pravtako: Nikoli se nihče ni zveličal brez dobrih del.
Drugi del pa je pisal proti temu: Dobra dela so škodljiva za zveličanje.33
2. Po tem je med nekaterimi teologi nastala ločitev med besedama
»nujen« in »svoboden«, ker se je en del bojeval za to, da bi besede
nujen ne uporabljali za novo poslušnost, ki ne izvira iz nujnosti in
prisile, temveč iz prostovoljnega duha. Drugi del je vztrajal pri besedi
nujen, ker ta pokorščina ni v naši samovolji, temveč ker so prerojeni
ljudje dolžni biti tako pokorni.
Iz te disputacije o besedah je zopet nastal spor o stvari sami, tako
da se je en del bojeval za to, da naj se Postava sploh ne opravlja med
kristjani, temveč naj se ljudje edino s svetim evangelijem opominjajo
k dobrim delom. Drugi [del] je temu oporekal.34
33 Mišljen je majoristični spor med lutrovskimi teologi (1552–58). Melanchtho-
novec G. Major je zastopal tezo o nujnosti dobrih del za zveličanje. Pozneje je
to tezo pojasnjeval tako, da so dobra dela nujna le zato, da odrešenja ne
izgubimo, temveč ga obdržimo (ad retinendam salutem), ne morda zato, da
bi odrešenje dobili. Podobno se je izražal J. Menius. Energično sta ugovarjala
Amsdorf in Flacius. Amsdorfa je v debati zaneslo do stavka: »Dobra dela so
za zveličanje škodljiva«, dasi je pritaknil dodatek: »Če s tem hočeš zaslužiti
milost«. Za gnesioluterane je bila na kocki zagotovost odrešenja, če naj bi
bila za odrešenje nujna dobra dela.
34 Namig na (drugi) antinomistični spor, v katerem so N. v. Amsdorf, A. Poach
in A. Otto spodbijali, da bi Postava veljala za opravičenje in novo življenje
prerojenih, meritorna naj bi bila le za neprerojene.
281
