Page 33 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 33
CVETKA HED@ET TÓTH
Preseganje in najbolj intenzivno področje človekovega sveta v glasbi Bloch
na kar nekaj straneh opozarja, kako »poučna je« Schweitzerjeva
analiza Bacha, ki »izhaja iz prakse igranja Bacha«, in kako ima
Schweitzer »popolnoma prav« o moči izraznosti te glasbe.26
Schweitzerjevo življenje je bilo urejeno in uspešno, napredoval je,
že zelo mlad dosegel lepe in zavidljive uspehe, toda pri tem je čutil,
da to ni vse, še najmanj ne v smislu njegovega dokončnega življenj-
skega poslanstva. Lastni uspeh in blaginja, ki ju je dosegel, je razu-
mel kot navdih in moč dajanja tem, ki so neizmerno trpeli, bili
nemočni in revni ter so živeli v stalnem pomanjkanju in bedi. Ko je
srečeval majhne, revne in zapuščene otroke, je želel ustanoviti za-
vode, v katerih bi ti otroci prebivali, se izšolali, toda nikjer in pri
nikomer ni dobil podpore in pomoči. Oktobra 1905 je sklenil, da bo
študiral medicino, in se po študiju odpravil v francosko ekvatorialno
Afriko. V času svojega sedemletnega študija medicine se je leta 1912
poročil s Helene Bresslau, ki je z vsem podprla njegovo življenjsko
poslanstvo in se z njim povsem poistovetila. Istega leta je tudi končal
študij medicine, takoj nato se je izpopolnjeval na področju tropske
medicine in v začetku leta 1913 odpotoval v Afriko, v Gabon v kraj
z imenom Lambaréné, kjer so ga tamkajšnji misijonarji zelo lepo
sprejeli.
Petdeset let pozneje, leta 1963, sam poroča o svojem eskapizmu,
ki temelji najprej na njegovem doživljanju sočutja, in zdaj, ko je pred
nami že avtorefleksija njegove prehojene poti, vidimo, kaj je, gledano
skozi celoto njegovega dolgega življenja, prešlo v trajno učinkovanje.
Med njegovim sedmim in osmim letom ga je prijatelj – bilo je na
pomlad, v času pasijona – v domačem kraju povabil, da gresta s fračo
streljat ptiče, vendar si mu ni upal glasno nasprotovati. Med njunim
lovom so se oglasili zvonovi in lova je bilo konec. Kot da bi se z zvo-
nenjem oglasilo nekaj z neba, neki glas, ki mu je veleval ne ubijaj, in
prav vsako leto ob istem času je kar najintenzivneje doživljal to
prepoved, ki je postala vodilo njegovega življenja.
Iz Lambarénéja poroča tudi o trajnem vplivu, ki sta ga nanj
naredila dva misleca v času njegovega začetnega študija filozofije in
26 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Gesamtausgabe, zv. 5, Suhrkamp, Frank-
furt am Main, str. 1252–1253.
31
Preseganje in najbolj intenzivno področje človekovega sveta v glasbi Bloch
na kar nekaj straneh opozarja, kako »poučna je« Schweitzerjeva
analiza Bacha, ki »izhaja iz prakse igranja Bacha«, in kako ima
Schweitzer »popolnoma prav« o moči izraznosti te glasbe.26
Schweitzerjevo življenje je bilo urejeno in uspešno, napredoval je,
že zelo mlad dosegel lepe in zavidljive uspehe, toda pri tem je čutil,
da to ni vse, še najmanj ne v smislu njegovega dokončnega življenj-
skega poslanstva. Lastni uspeh in blaginja, ki ju je dosegel, je razu-
mel kot navdih in moč dajanja tem, ki so neizmerno trpeli, bili
nemočni in revni ter so živeli v stalnem pomanjkanju in bedi. Ko je
srečeval majhne, revne in zapuščene otroke, je želel ustanoviti za-
vode, v katerih bi ti otroci prebivali, se izšolali, toda nikjer in pri
nikomer ni dobil podpore in pomoči. Oktobra 1905 je sklenil, da bo
študiral medicino, in se po študiju odpravil v francosko ekvatorialno
Afriko. V času svojega sedemletnega študija medicine se je leta 1912
poročil s Helene Bresslau, ki je z vsem podprla njegovo življenjsko
poslanstvo in se z njim povsem poistovetila. Istega leta je tudi končal
študij medicine, takoj nato se je izpopolnjeval na področju tropske
medicine in v začetku leta 1913 odpotoval v Afriko, v Gabon v kraj
z imenom Lambaréné, kjer so ga tamkajšnji misijonarji zelo lepo
sprejeli.
Petdeset let pozneje, leta 1963, sam poroča o svojem eskapizmu,
ki temelji najprej na njegovem doživljanju sočutja, in zdaj, ko je pred
nami že avtorefleksija njegove prehojene poti, vidimo, kaj je, gledano
skozi celoto njegovega dolgega življenja, prešlo v trajno učinkovanje.
Med njegovim sedmim in osmim letom ga je prijatelj – bilo je na
pomlad, v času pasijona – v domačem kraju povabil, da gresta s fračo
streljat ptiče, vendar si mu ni upal glasno nasprotovati. Med njunim
lovom so se oglasili zvonovi in lova je bilo konec. Kot da bi se z zvo-
nenjem oglasilo nekaj z neba, neki glas, ki mu je veleval ne ubijaj, in
prav vsako leto ob istem času je kar najintenzivneje doživljal to
prepoved, ki je postala vodilo njegovega življenja.
Iz Lambarénéja poroča tudi o trajnem vplivu, ki sta ga nanj
naredila dva misleca v času njegovega začetnega študija filozofije in
26 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Gesamtausgabe, zv. 5, Suhrkamp, Frank-
furt am Main, str. 1252–1253.
31
