Page 34 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 34
RAZPRAVE, [TUDIJE
teologije, in sicer Friedrich Nietzsche in Lev Nikolajevič Tolstoj. Pri
Nietzscheju ga je nagovorila predvsem njegova teza, da prava kultura
in etika potrebujeta »ponosno in smelo potrjevanje življenja«.27 S to
zahtevo je Nietzsche prepričal mnoge mlade ljudi in Schweitzer mu
je tukaj nedvomno sledil, ne da bi pri tem prisegal na mit o nad-
človeku kot utelešeni volji do moči. Od filozofije in teologije je pri-
čakoval, da se bosta z Nietzschejem znali soočati, ne pa se izrekati
proti njemu. Kakor je osebno razumel Nietzschejev pomen, je tu po
njegovem šlo za utemeljevanje etičnosti kulture, »kar je boj, ki ga je
Nietzsche vodil proti kulturi, zahteval«.28 Kot da bi Nietzsche po
njegovem za sicer pravilen cilj in namen ne izbral vedno najprimer-
nejših sredstev. Sámo uveljavljanje življenja je Schweitzer povezoval z
etiko, ki je po njegovem sinonim za življenje, vendar je glede ocen
svoje misli, da je blizu Frančišku Asiškemu (1182–1226), ki ga je sicer
občudoval, zavzel zelo jasno stališče: »Razglasil je pobratenje človeka
z vsemi bitji kot nebeško poslanstvo. Za njegove privržence je to bila
nabožna pesnitev. Vendar niso uspeli priti do tega, da bi to poslanstvo
uresničili na zemlji. V pobožnosti reda, ki ga je ustanovil Frančišek,
so v miru in varnosti živeli naprej.«29 Zdaj je razumljiva njegova
samoocena, iz katere izhaja, da je njegovo spoštovanje življenja
temeljita nadgradnja nauka frančiškanov, to pa pomeni, da Schwei-
tzer ni šel v Gabon kot kaka moderna različica Frančiškovega nauka.
Glede etike so bile njegove zahteve in pričakovanja povsem konkretni,
kajti gre za nekaj, kar se mora uresničevati, prehajati v stvarnost in
nikakor ne sme ostajati samo na individualni ravni, recimo skrbeti
zgolj za lepoto kake posamične duše.
Med Nietzschejevimi deli, ki so Schweitzerja najbolj navdušila in
pritegnila, velja poleg dela Onstran dobrega in zlega najprej omeniti
delo Času neprimerni, še posebej Schopenhauer kot vzgojitelj, kjer je
Nietzsche med drugim dal priznanje Schopenhauerju zaradi njego-
27 Albert Schweitzer: Die Entstehung der Lehre der Erfurcht vor dem Leben und ihre
Bedeutung für unsere Kultur, nav. iz Albert Schweitzer (ur. Hans Walter Bähr):
Die Ehrfurcht vor dem Leben. Die Grundtexte aus fünf Jahrzenten, Beck, München
1997, str. 15.
28 Prav tam.
29 Prav tam, str. 27.
32
teologije, in sicer Friedrich Nietzsche in Lev Nikolajevič Tolstoj. Pri
Nietzscheju ga je nagovorila predvsem njegova teza, da prava kultura
in etika potrebujeta »ponosno in smelo potrjevanje življenja«.27 S to
zahtevo je Nietzsche prepričal mnoge mlade ljudi in Schweitzer mu
je tukaj nedvomno sledil, ne da bi pri tem prisegal na mit o nad-
človeku kot utelešeni volji do moči. Od filozofije in teologije je pri-
čakoval, da se bosta z Nietzschejem znali soočati, ne pa se izrekati
proti njemu. Kakor je osebno razumel Nietzschejev pomen, je tu po
njegovem šlo za utemeljevanje etičnosti kulture, »kar je boj, ki ga je
Nietzsche vodil proti kulturi, zahteval«.28 Kot da bi Nietzsche po
njegovem za sicer pravilen cilj in namen ne izbral vedno najprimer-
nejših sredstev. Sámo uveljavljanje življenja je Schweitzer povezoval z
etiko, ki je po njegovem sinonim za življenje, vendar je glede ocen
svoje misli, da je blizu Frančišku Asiškemu (1182–1226), ki ga je sicer
občudoval, zavzel zelo jasno stališče: »Razglasil je pobratenje človeka
z vsemi bitji kot nebeško poslanstvo. Za njegove privržence je to bila
nabožna pesnitev. Vendar niso uspeli priti do tega, da bi to poslanstvo
uresničili na zemlji. V pobožnosti reda, ki ga je ustanovil Frančišek,
so v miru in varnosti živeli naprej.«29 Zdaj je razumljiva njegova
samoocena, iz katere izhaja, da je njegovo spoštovanje življenja
temeljita nadgradnja nauka frančiškanov, to pa pomeni, da Schwei-
tzer ni šel v Gabon kot kaka moderna različica Frančiškovega nauka.
Glede etike so bile njegove zahteve in pričakovanja povsem konkretni,
kajti gre za nekaj, kar se mora uresničevati, prehajati v stvarnost in
nikakor ne sme ostajati samo na individualni ravni, recimo skrbeti
zgolj za lepoto kake posamične duše.
Med Nietzschejevimi deli, ki so Schweitzerja najbolj navdušila in
pritegnila, velja poleg dela Onstran dobrega in zlega najprej omeniti
delo Času neprimerni, še posebej Schopenhauer kot vzgojitelj, kjer je
Nietzsche med drugim dal priznanje Schopenhauerju zaradi njego-
27 Albert Schweitzer: Die Entstehung der Lehre der Erfurcht vor dem Leben und ihre
Bedeutung für unsere Kultur, nav. iz Albert Schweitzer (ur. Hans Walter Bähr):
Die Ehrfurcht vor dem Leben. Die Grundtexte aus fünf Jahrzenten, Beck, München
1997, str. 15.
28 Prav tam.
29 Prav tam, str. 27.
32
