Page 84 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 84
RAZPRAVE, [TUDIJE
odgovor, ampak kot vprašanje, kot še vedno obstoječe in uporabljano
ime za to zadnjo skrivnost, za katero iščemo ime in opis, da bi jo
izrazili. Izraz bog je tu čedalje bolj le eden od možnih in spornih
izrazov, spornih in osporavanih toliko bolj, kolikor bolj ga vežemo
zgolj z določeno monoteističnno teološko tradicijo (npr. pojmovanja
osebnega boga; prim. Armstrong, 1993).
Nič novega seveda niso tudi kritike klasičnih dokazov o božjem
bivanju oziroma poti do (pojma) boga, ki jih je poznala – in tudi
kritizirala – srednjeveška sholastika, sledeč Platonu in/ali Aristotelu.
Navsezadnje ni nobenega posameznega dokaza ali poti, ki jih ne bi
zavračal že kdo od velikih teologov ali religioznih filozofov krščanske,
islamske ali judovske usmeritve.
Gotovo je v zadnjem stoletju, ki je bilo tudi stoletje družboslovnih
in antropoloških znanosti, pridobilo na teži raziskovanje vzrokov
nastanka in pogojev obstoja različnih oblik in vsebin religioznega
verovanja in religije sploh (povezano z imeni Marxa, Durkheima,
Freuda, Junga …). Ne glede na osebne in metodično ateistične nagibe
njihovih avtorjev, da bi raziskali verovanja v boga brez prepostavke/
hipoteze o bogu kot njihovem (trranscendentnem) izvoru, je učinek
vseh teh raziskovanj dvorezen. Kljub prevladujočim željam teh av-
torjev po odmiranju ali nadomeščanju religije in predstav o bogu
govorijo njihove raziskave predvsem o trdoživosti in antropološki ali
družbeni zasidranosti religioznih verovanj, ne pa o njihovi efemer-
nosti ali poljubnosti. Po drugi strani pa seveda ostaja tako razisko-
vanje, strogo vzeto, le raziskovanje človekovih podob boga in člove-
kovih religioznih praktik v svetu. Kot tako se ne izreka in ne more
izreči o bogu, ki je (lahko) onkraj vseh teh podob in praktik. Še več: v
raziskovanju religioznih podob boga kot človeških (kulturnih, druž-
benih) podob in praktik je mogoče videti prispevek k nikdar dokonč-
nem »razkrinkanju« in zavrnitvi malikov (božjih podob, ki jih ljudje
naredijo s svojimi rokami in glavami), ki ju izziva in zahteva biblijska
vera v Živega boga, pred katerim stojimo in ki je onkraj naših in
vsakršnih podob (zato so naše podobe boga in bogov napoti njegovim
in njihovim potem do nas …).
H krizi krščanskega monoteizma naj bi v zadnjem stoletju posebej
prispevala kriza, po nekaterih že kar zlom teodiceje: poizkusov
82
odgovor, ampak kot vprašanje, kot še vedno obstoječe in uporabljano
ime za to zadnjo skrivnost, za katero iščemo ime in opis, da bi jo
izrazili. Izraz bog je tu čedalje bolj le eden od možnih in spornih
izrazov, spornih in osporavanih toliko bolj, kolikor bolj ga vežemo
zgolj z določeno monoteističnno teološko tradicijo (npr. pojmovanja
osebnega boga; prim. Armstrong, 1993).
Nič novega seveda niso tudi kritike klasičnih dokazov o božjem
bivanju oziroma poti do (pojma) boga, ki jih je poznala – in tudi
kritizirala – srednjeveška sholastika, sledeč Platonu in/ali Aristotelu.
Navsezadnje ni nobenega posameznega dokaza ali poti, ki jih ne bi
zavračal že kdo od velikih teologov ali religioznih filozofov krščanske,
islamske ali judovske usmeritve.
Gotovo je v zadnjem stoletju, ki je bilo tudi stoletje družboslovnih
in antropoloških znanosti, pridobilo na teži raziskovanje vzrokov
nastanka in pogojev obstoja različnih oblik in vsebin religioznega
verovanja in religije sploh (povezano z imeni Marxa, Durkheima,
Freuda, Junga …). Ne glede na osebne in metodično ateistične nagibe
njihovih avtorjev, da bi raziskali verovanja v boga brez prepostavke/
hipoteze o bogu kot njihovem (trranscendentnem) izvoru, je učinek
vseh teh raziskovanj dvorezen. Kljub prevladujočim željam teh av-
torjev po odmiranju ali nadomeščanju religije in predstav o bogu
govorijo njihove raziskave predvsem o trdoživosti in antropološki ali
družbeni zasidranosti religioznih verovanj, ne pa o njihovi efemer-
nosti ali poljubnosti. Po drugi strani pa seveda ostaja tako razisko-
vanje, strogo vzeto, le raziskovanje človekovih podob boga in člove-
kovih religioznih praktik v svetu. Kot tako se ne izreka in ne more
izreči o bogu, ki je (lahko) onkraj vseh teh podob in praktik. Še več: v
raziskovanju religioznih podob boga kot človeških (kulturnih, druž-
benih) podob in praktik je mogoče videti prispevek k nikdar dokonč-
nem »razkrinkanju« in zavrnitvi malikov (božjih podob, ki jih ljudje
naredijo s svojimi rokami in glavami), ki ju izziva in zahteva biblijska
vera v Živega boga, pred katerim stojimo in ki je onkraj naših in
vsakršnih podob (zato so naše podobe boga in bogov napoti njegovim
in njihovim potem do nas …).
H krizi krščanskega monoteizma naj bi v zadnjem stoletju posebej
prispevala kriza, po nekaterih že kar zlom teodiceje: poizkusov
82
