Page 185 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 185
KOZMA AHA^I^
iz skladnje (BH 1584: S38, S39), kjer gre prav gotovo za lapsus:
Bohorič namreč obliki v’unuh dnejh ter v’kratkih dnejh označuje kot
ločilnik s predlogom. Ni pa nepomenljivo, da se je Bohorič zmotil
(glede na svojo lastno teorijo) prav tu, pri »izjemi«.
Tri napake v določitvi sklona (v okviru Bohoričeve teorije) so
razvidne tudi iz gornje razpredelnice. Dvakrat imamo rodilnik, kjer
bi danes določili mestnik (in bi torej pri Bohoriču moral stati dajal-
nik). Ena napaka pa je lapsus: namesto tožilnika imamo rodilnik.
Tudi pri opisu mest z orodnikom vidimo, da se Bohorič še kako
zaveda, da obstajajo v slovenščini poleg sklonov, ki jih našteva, še
»posebne končnice«. Tako končnico dobi njegov »dajalnik«, če pred
njim stoji predlog pred (BH 1584: 159), in sicer pri moškem in
srednjem spolu v ednini končnico -om ali -∫om (npr. pred Ozhetom,
pred tele∫om), pri ženskem spolu v ednini končnico -o ali -jo (pred vodo,
pred Materjo), nekatere besede pa dobijo v ednini končnico -o (pred
mano). V dvojinskih oblikah se tak »dajalnik« končuje na -ma (npr.
pred Ozhetma, pred materma, pred ozhima), v množinskih pa na -mi (pred
ozhetmi, pred matermi, pred ozhe∫mi ali ozhimi).
Razdelka o neločljivih predlogih (praepositiones inseparabiles) (BH
1584: 164) MGL-CR, MGL in MGL-Cam nimajo, pač pa ga imata
Ölinger (1574: 169) in Clajus (1578: 201). Morda bi lahko iskali
pobudo za ta razdelek v razdelku Figurae pri Melanchthonovem
poglavju o glagolu (MGL mm 7b–nn 1b), ki obravnava tvorbo glago-
lov (tudi) s predponami, vendar je to manj verjetno.
3 Coniunctio – veznik (BH 1584: 164–166)
Poglavje o vezniku je Bohorič sicer posnel po Melanchthonu
(MGL-CR 333–335; MGL rr 5b–rr 8b), a ga je močno okrajšal. Me-
lanchthon namreč veznik opisuje glede na tri kriterije: figura (vezniki
glede na tvorjenost), potestas (pomen veznikov), ordo (vrsta veznikov
glede na stavo pred besedo ali za njo). Od tega je Bohorič v svoje
poglavje o vezniku uvrstil zgolj delitev iz razdelka potestas, pri čemer
je izviren ne samo glede na Melanchthona, ampak tudi v razmerju
do nemških slovnic (predvsem Albertus, Clajus), ki dosledno navajajo
vse kategorije. Ölinger (1574: 170–171) ima poglavje sicer na videz
razporejeno enako kot Bohorič, vendar ima pod razdelkom Ob∫ervatio
183
iz skladnje (BH 1584: S38, S39), kjer gre prav gotovo za lapsus:
Bohorič namreč obliki v’unuh dnejh ter v’kratkih dnejh označuje kot
ločilnik s predlogom. Ni pa nepomenljivo, da se je Bohorič zmotil
(glede na svojo lastno teorijo) prav tu, pri »izjemi«.
Tri napake v določitvi sklona (v okviru Bohoričeve teorije) so
razvidne tudi iz gornje razpredelnice. Dvakrat imamo rodilnik, kjer
bi danes določili mestnik (in bi torej pri Bohoriču moral stati dajal-
nik). Ena napaka pa je lapsus: namesto tožilnika imamo rodilnik.
Tudi pri opisu mest z orodnikom vidimo, da se Bohorič še kako
zaveda, da obstajajo v slovenščini poleg sklonov, ki jih našteva, še
»posebne končnice«. Tako končnico dobi njegov »dajalnik«, če pred
njim stoji predlog pred (BH 1584: 159), in sicer pri moškem in
srednjem spolu v ednini končnico -om ali -∫om (npr. pred Ozhetom,
pred tele∫om), pri ženskem spolu v ednini končnico -o ali -jo (pred vodo,
pred Materjo), nekatere besede pa dobijo v ednini končnico -o (pred
mano). V dvojinskih oblikah se tak »dajalnik« končuje na -ma (npr.
pred Ozhetma, pred materma, pred ozhima), v množinskih pa na -mi (pred
ozhetmi, pred matermi, pred ozhe∫mi ali ozhimi).
Razdelka o neločljivih predlogih (praepositiones inseparabiles) (BH
1584: 164) MGL-CR, MGL in MGL-Cam nimajo, pač pa ga imata
Ölinger (1574: 169) in Clajus (1578: 201). Morda bi lahko iskali
pobudo za ta razdelek v razdelku Figurae pri Melanchthonovem
poglavju o glagolu (MGL mm 7b–nn 1b), ki obravnava tvorbo glago-
lov (tudi) s predponami, vendar je to manj verjetno.
3 Coniunctio – veznik (BH 1584: 164–166)
Poglavje o vezniku je Bohorič sicer posnel po Melanchthonu
(MGL-CR 333–335; MGL rr 5b–rr 8b), a ga je močno okrajšal. Me-
lanchthon namreč veznik opisuje glede na tri kriterije: figura (vezniki
glede na tvorjenost), potestas (pomen veznikov), ordo (vrsta veznikov
glede na stavo pred besedo ali za njo). Od tega je Bohorič v svoje
poglavje o vezniku uvrstil zgolj delitev iz razdelka potestas, pri čemer
je izviren ne samo glede na Melanchthona, ampak tudi v razmerju
do nemških slovnic (predvsem Albertus, Clajus), ki dosledno navajajo
vse kategorije. Ölinger (1574: 170–171) ima poglavje sicer na videz
razporejeno enako kot Bohorič, vendar ima pod razdelkom Ob∫ervatio
183
