Page 189 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 189
PETER NOVAK
Veliko Američanov je namreč že dolgo prepričanih, da je zunanja
politika njihove države, vsaj kar se tiče Bližnjega vzhoda, v sozvočju z
določenim razumevanjem Svetega pisma (Boyer, 2003), njihov poli-
tični vpliv pa v zadnjih desetletjih tudi opazno narašča. Oglejmo si
primer takšnega razumevanja razmer na bližnjem vzhodu v dialogu
med avtorjem knjige, prevedene v slovenščino, in njegovim sogovor-
nikom:
Sklanjala sva se nad papirjem, ponovil sem vprašanje: »Kako se da
bližnjevzhodni problem trajno rešiti?« Moj partner je za trenutek
umolknil, nato pa rekel: »Izrael mora stran!« Prav to pa je namen
Arabcev. Potem sem mu na kratko razložil, kaj se bo zgodilo: Najprej
bo Egipt napadel Izrael, nato bo nad Palestino prihrumel kralj s
severa, ki bo svoj pohod nadaljeval proti Egiptu. Zatem se bodo zbrale
evropske vojske v Harmagedónu, kjer jih bo uničil sam Kristus, potem
bo konec kralja s severa, nakar stopijo sodbe nad sosednjimi deželami.
Na koncu pridejo ruske vojske, ki bodo pokončane na izraelskem
hribovju. Prečrtal sem krog za krogom (na risbi, ki jo je narisal na
kosu papirja): najprej Evropo s krščanstvom, nato krog arabskih
držav in nazadnje Rusijo. In kaj je ostalo? Majhen košček – Izrael.
Rekel sem: »Bog bo poskrbel, da bo bližnjevzhodni konflikt rešen,
vendar drugače, kot si večina ljudi danes to predstavlja.« Medtem ko
sem razlagal, sem navedel več citatov iz Svetega pisma. Partner me je
prosil, naj te citate zapišem na kos papirja, ki mi ga je podal. To sem
storil z veseljem. Rekel je: »Nocoj bom ta mesta poiskal v moji Bibliji.«
(Mücher, 1991:67–68)
Potemtakem je možno, da je motiv za različne nedoslednosti
ameriške politike do Bližnjega vzhoda tudi prepričanje, da je njihovo
ravnanje v skladu z Božjim načrtom. Razlog za zgornji scenarij (če ga
čisto na kratko povzamemo) pa je po tem prepričanju takšen: Bog je
Judom v Stari Zavezi obljubil večno zemeljsko kraljestvo (na današ-
njem palestinskem ozemlju). Ko je nastopil Mesija (Jezus Kristus), so
ga zavrnili, in zato se je Bog obrnil k poganom, Jude pa je postavil na
stranski tir v svojem načrtu, dokler se Kristus ne vrne, po tem ko bo
vzel oz. odnesel3 Cerkev. Takrat bodo Judje dobili dobesedno to, kar
3 Db. ugrabil. Glej 1 Tes 4,17.
187
Veliko Američanov je namreč že dolgo prepričanih, da je zunanja
politika njihove države, vsaj kar se tiče Bližnjega vzhoda, v sozvočju z
določenim razumevanjem Svetega pisma (Boyer, 2003), njihov poli-
tični vpliv pa v zadnjih desetletjih tudi opazno narašča. Oglejmo si
primer takšnega razumevanja razmer na bližnjem vzhodu v dialogu
med avtorjem knjige, prevedene v slovenščino, in njegovim sogovor-
nikom:
Sklanjala sva se nad papirjem, ponovil sem vprašanje: »Kako se da
bližnjevzhodni problem trajno rešiti?« Moj partner je za trenutek
umolknil, nato pa rekel: »Izrael mora stran!« Prav to pa je namen
Arabcev. Potem sem mu na kratko razložil, kaj se bo zgodilo: Najprej
bo Egipt napadel Izrael, nato bo nad Palestino prihrumel kralj s
severa, ki bo svoj pohod nadaljeval proti Egiptu. Zatem se bodo zbrale
evropske vojske v Harmagedónu, kjer jih bo uničil sam Kristus, potem
bo konec kralja s severa, nakar stopijo sodbe nad sosednjimi deželami.
Na koncu pridejo ruske vojske, ki bodo pokončane na izraelskem
hribovju. Prečrtal sem krog za krogom (na risbi, ki jo je narisal na
kosu papirja): najprej Evropo s krščanstvom, nato krog arabskih
držav in nazadnje Rusijo. In kaj je ostalo? Majhen košček – Izrael.
Rekel sem: »Bog bo poskrbel, da bo bližnjevzhodni konflikt rešen,
vendar drugače, kot si večina ljudi danes to predstavlja.« Medtem ko
sem razlagal, sem navedel več citatov iz Svetega pisma. Partner me je
prosil, naj te citate zapišem na kos papirja, ki mi ga je podal. To sem
storil z veseljem. Rekel je: »Nocoj bom ta mesta poiskal v moji Bibliji.«
(Mücher, 1991:67–68)
Potemtakem je možno, da je motiv za različne nedoslednosti
ameriške politike do Bližnjega vzhoda tudi prepričanje, da je njihovo
ravnanje v skladu z Božjim načrtom. Razlog za zgornji scenarij (če ga
čisto na kratko povzamemo) pa je po tem prepričanju takšen: Bog je
Judom v Stari Zavezi obljubil večno zemeljsko kraljestvo (na današ-
njem palestinskem ozemlju). Ko je nastopil Mesija (Jezus Kristus), so
ga zavrnili, in zato se je Bog obrnil k poganom, Jude pa je postavil na
stranski tir v svojem načrtu, dokler se Kristus ne vrne, po tem ko bo
vzel oz. odnesel3 Cerkev. Takrat bodo Judje dobili dobesedno to, kar
3 Db. ugrabil. Glej 1 Tes 4,17.
187
