Page 33 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 33
MIHAEL GLAVAN
RAZVOJ SLOVENSKEGA FAKSIMILA IN REPRINTA
Začetki evropskega faksimila sodijo na konec 16. stoletja, večina
strokovnjakov pa postavlja prve prave faksimile v 17. stoletje. Razvoj
je bil najtesneje povezan z napredkom tiskarske tehnologije in foto-
grafije. Sledimo mu od prvih poskusov mehanično razmnoženih
posnetkov rokopisnih predlog do tehnično in uredniško izpopol-
njenih izdaj v sredini 20. stoletja, ko se zaključuje obdobje predmo-
dernega faksimila. Moderni faksimile na eni strani temelji na razvoju
barvne fotografije in uvedbi ofsetnega tiska, na drugi pa sledi znan-
stvenemu razvoju strok, katere svoja spoznanja o predlogi izčrpno
vnašajo v študijski del, ki postane nepogrešljiva sestavina izdaje.
Razvoj slovenskega faksimila in reprinta je treba vrednotiti ob
soočanju z evropskimi vzporednicami tako v predmoderni kakor v
moderni dobi. Zlasti starejši slovenski faksimili so bili doslej premalo
znani ali celo neznani, predvsem pa strokovnoznanstveno neraz-
iskani. Presenetljivo visoko strokovno raven, tehnološko in uredniško,
izkazujejo naši prvi faksimili v 19. stoletju, ki jim je v odločilni meri
botroval Jernej Kopitar. To je seveda posledica usklajenega dela
strokovnjakov, ki niso bili omejeni z nacionalnimi in državnimi
mejami. Prva polovica 20. stoletja kaže na področju našega faksimila
skromnejšo podobo ali celo zastoj, ker so povezave z Evropo šibkejše.
V tem času nastane tudi premik od srednjeveških predlog k novo-
veškim (npr. Prešernove Poezije), ki odtlej prevladujejo.
Raziskava modernega slovenskega faksimila sloni na dveh pri-
stopih: bibliografskem popisu celotnega fonda fasimilov rokopisov
in redkih tiskov (reprintov) ter konkretnem pregledu primerkov.
Glede na navedene kriterije, ki opredeljujejo v vseh temeljnih pogledih
ustrezno izdelane moderne slovenske faksimile, lahko pregledano
gradivo razvrstimo v tri značilne skupine. V najnižjo skupino sodijo
izdelki, ki v več pogledih odstopajo od kriterijev in jih upoštevamo le
zato, ker so jih izdajatelji opredelili kot faksimile. Drugo skupino
tvorijo publikacije, ki v nekaterih pogledih ali celo v večini zahtev
ustrezajo definiciji pravih faksimilov, še zmeraj pa ne zadovoljujejo v
celoti. V prvo (najvišjo) skupino uvrščamo faksimile, ki po naši analizi
ustrezajo vsem temeljnim kriterijem modernega faksimila, čeprav
obstajajo tudi znotraj te skupine manjše razlike.
31
RAZVOJ SLOVENSKEGA FAKSIMILA IN REPRINTA
Začetki evropskega faksimila sodijo na konec 16. stoletja, večina
strokovnjakov pa postavlja prve prave faksimile v 17. stoletje. Razvoj
je bil najtesneje povezan z napredkom tiskarske tehnologije in foto-
grafije. Sledimo mu od prvih poskusov mehanično razmnoženih
posnetkov rokopisnih predlog do tehnično in uredniško izpopol-
njenih izdaj v sredini 20. stoletja, ko se zaključuje obdobje predmo-
dernega faksimila. Moderni faksimile na eni strani temelji na razvoju
barvne fotografije in uvedbi ofsetnega tiska, na drugi pa sledi znan-
stvenemu razvoju strok, katere svoja spoznanja o predlogi izčrpno
vnašajo v študijski del, ki postane nepogrešljiva sestavina izdaje.
Razvoj slovenskega faksimila in reprinta je treba vrednotiti ob
soočanju z evropskimi vzporednicami tako v predmoderni kakor v
moderni dobi. Zlasti starejši slovenski faksimili so bili doslej premalo
znani ali celo neznani, predvsem pa strokovnoznanstveno neraz-
iskani. Presenetljivo visoko strokovno raven, tehnološko in uredniško,
izkazujejo naši prvi faksimili v 19. stoletju, ki jim je v odločilni meri
botroval Jernej Kopitar. To je seveda posledica usklajenega dela
strokovnjakov, ki niso bili omejeni z nacionalnimi in državnimi
mejami. Prva polovica 20. stoletja kaže na področju našega faksimila
skromnejšo podobo ali celo zastoj, ker so povezave z Evropo šibkejše.
V tem času nastane tudi premik od srednjeveških predlog k novo-
veškim (npr. Prešernove Poezije), ki odtlej prevladujejo.
Raziskava modernega slovenskega faksimila sloni na dveh pri-
stopih: bibliografskem popisu celotnega fonda fasimilov rokopisov
in redkih tiskov (reprintov) ter konkretnem pregledu primerkov.
Glede na navedene kriterije, ki opredeljujejo v vseh temeljnih pogledih
ustrezno izdelane moderne slovenske faksimile, lahko pregledano
gradivo razvrstimo v tri značilne skupine. V najnižjo skupino sodijo
izdelki, ki v več pogledih odstopajo od kriterijev in jih upoštevamo le
zato, ker so jih izdajatelji opredelili kot faksimile. Drugo skupino
tvorijo publikacije, ki v nekaterih pogledih ali celo v večini zahtev
ustrezajo definiciji pravih faksimilov, še zmeraj pa ne zadovoljujejo v
celoti. V prvo (najvišjo) skupino uvrščamo faksimile, ki po naši analizi
ustrezajo vsem temeljnim kriterijem modernega faksimila, čeprav
obstajajo tudi znotraj te skupine manjše razlike.
31
