Page 138 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 138
S SIMPOZIJEV 2008
ruskega carstva in prav tako naj bi se uporabljalo v misijonu proti
Turkom.26
2. Skladnost med jezikovno zmešnjavo po gradnji babilonskega
stolpa in jezikovnega razumevanje na binkoštni dan je bila Trubarju
in njegovima sodelavcema izjemno pomembna. V zgodovini teologije
16. stoletja ni bila tako edinstvena, kot je znanost doslej predvidevala,
temveč je dokazana v številnih delih teološkega in liturgičnega ustvar-
jenja, v liturgičnih besedilih pravoslavne cerkve in teoloških in jezi-
kovnofilozofskih delih v obdobju reformacije, še posebej v delih
züriškega teologa Theodorja Biblianderja.
3. Iz teh opazovanj je razviden zanimiv pogled na Trubarjevo
ravnanje z razmerjem med Staro in Novo zavezo, ki spominja zlasti na
švicarsko reformacijo. Po Bullingerju učijo evangeliji natančno to,
kar je učila že Stara zaveza, Nova zaveza je zanj le interpretacija Stare.27
Calvin je prav tako poudaril enotnost obeh zavez.28 Tudi Trubar je
poudaril enotnost svetopisemskih pričevanj Stare in Nove zaveze; tako
je v Novi zavezi ponovno vzpostavljeno, kar je bilo izgubljeno v Stari
zavezi: Božja podoba in jezikovno razumevanje grešnikov. Na bin-
koštni dan »je Bog apostole napolnil s Svetim duhom, tako da so v
danem trenutku razumeli in govorili vse jezike«, kar je dalo povod za
prevajanje Svetega pisma v ljudske jezike, tudi v slovenski in hrvaški
jezik.
Ukrajinci), Bosanci in Vlahi (Romuni, kjer je bila starocerkvenoslovanščina
v 16. stoletju uradni in liturgični jezik), in Turki, kjer so na istanbulskem
dvoru prav tako razumeli slovanski jezik; prim. Sakrausky, 593.
26 Trubar v predgovoru prvega dela Nove Zaveze 1557, gl. Sakrausky, 91–93; in
v predgovoru k drugemu delu Nove Zaveze 1560, gl. Sakrausky, 188 sl. in
drugod.
27 Tako je Bullinger že kot mlad docent poučeval v samostanski šoli v Kapplu
1528: »Vse knjige Svetega pisma imajo skupen cilj: Bog v nebesih … je s
človeškim rodom sklenil večno zavezo, pogodbo ali pakt«, citat iz Fritz
Blanke, Immanuel Leuschner, Heinrich Bullinger, Zürich 1990, 277. Za
Bullingerja je Nova zaveza »samo interpretacija Stare zaveze«, kot je razvidno
tudi v njegovem glavnem delu Dekade, 1549–1551; prim. H. Bullinger,
Sermonum Decades quinque de potissimis Christianae religionis capitibus, 1552; tudi
v: Heinrich Bullinger, Theologische Schriften, 3, Zürich 2008, str. XV.
28 Calvin, Institutio II, 10, 1 isl. in drugod.
136
ruskega carstva in prav tako naj bi se uporabljalo v misijonu proti
Turkom.26
2. Skladnost med jezikovno zmešnjavo po gradnji babilonskega
stolpa in jezikovnega razumevanje na binkoštni dan je bila Trubarju
in njegovima sodelavcema izjemno pomembna. V zgodovini teologije
16. stoletja ni bila tako edinstvena, kot je znanost doslej predvidevala,
temveč je dokazana v številnih delih teološkega in liturgičnega ustvar-
jenja, v liturgičnih besedilih pravoslavne cerkve in teoloških in jezi-
kovnofilozofskih delih v obdobju reformacije, še posebej v delih
züriškega teologa Theodorja Biblianderja.
3. Iz teh opazovanj je razviden zanimiv pogled na Trubarjevo
ravnanje z razmerjem med Staro in Novo zavezo, ki spominja zlasti na
švicarsko reformacijo. Po Bullingerju učijo evangeliji natančno to,
kar je učila že Stara zaveza, Nova zaveza je zanj le interpretacija Stare.27
Calvin je prav tako poudaril enotnost obeh zavez.28 Tudi Trubar je
poudaril enotnost svetopisemskih pričevanj Stare in Nove zaveze; tako
je v Novi zavezi ponovno vzpostavljeno, kar je bilo izgubljeno v Stari
zavezi: Božja podoba in jezikovno razumevanje grešnikov. Na bin-
koštni dan »je Bog apostole napolnil s Svetim duhom, tako da so v
danem trenutku razumeli in govorili vse jezike«, kar je dalo povod za
prevajanje Svetega pisma v ljudske jezike, tudi v slovenski in hrvaški
jezik.
Ukrajinci), Bosanci in Vlahi (Romuni, kjer je bila starocerkvenoslovanščina
v 16. stoletju uradni in liturgični jezik), in Turki, kjer so na istanbulskem
dvoru prav tako razumeli slovanski jezik; prim. Sakrausky, 593.
26 Trubar v predgovoru prvega dela Nove Zaveze 1557, gl. Sakrausky, 91–93; in
v predgovoru k drugemu delu Nove Zaveze 1560, gl. Sakrausky, 188 sl. in
drugod.
27 Tako je Bullinger že kot mlad docent poučeval v samostanski šoli v Kapplu
1528: »Vse knjige Svetega pisma imajo skupen cilj: Bog v nebesih … je s
človeškim rodom sklenil večno zavezo, pogodbo ali pakt«, citat iz Fritz
Blanke, Immanuel Leuschner, Heinrich Bullinger, Zürich 1990, 277. Za
Bullingerja je Nova zaveza »samo interpretacija Stare zaveze«, kot je razvidno
tudi v njegovem glavnem delu Dekade, 1549–1551; prim. H. Bullinger,
Sermonum Decades quinque de potissimis Christianae religionis capitibus, 1552; tudi
v: Heinrich Bullinger, Theologische Schriften, 3, Zürich 2008, str. XV.
28 Calvin, Institutio II, 10, 1 isl. in drugod.
136
