Page 143 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 143
FRANCE M. DOLINAR
augsburške dokumente podpisal in jim s tem dal veljavo državnih
zakonov. Vendar tudi Ferdinand ni bil pripravljen deželnim stanovom
priznati istih pravic, ki jih je augsburški verski mir priznal državnim
stanovom.
Malo pred svojo smrtjo leta 1564 je cesar Ferdinand I. habsburške
dedne dežele razdelil med svoje sinove, Maksimilijana, ki je bil po
očetovi smrti izvoljen za cesarja, Ferdinanda in Karla. Nadvojvoda
Karel II. je dobil Notranjo Avstrijo in si izbral za svojo rezidenco
Gradec na Štajerskem. Karel je že od začetka poudarjal, da ima v
svojih deželah edini pravico določati veroizpoved svojih podanikov,
na kateri je, podobno kot njegov oče Ferdinand, med drugim gradil
svoj absolutizem. V pismu svojemu bratu cesarju Maksimilijanu II.
(1564–1576) je leta 1569 izrazil resne pomisleke proti, po njegovem
mnenju prevelikim Maksimilijanovim simpatijam in popuščanju
protestantom. V tem, pogosto spregledanem dokumentu, je Karel
predstavil natančno premišljen program politične rekatolizacije
svojih dežel, vključno s cenzuro tiska.4 Gradec je z njim postal
središče in izhodišče politične rekatolizacije notranjeavstrijskih dežel.
Tej so bili namenjeni že omenjeni jezuitski kolegij (1572), jezuitska
univerza (1585) in papeška nunciatura (1580) v Gradcu.
Čeprav je bil Karel trdno odločen v svojih deželah uveljaviti kato-
liško vero, je bil leta 1572 zaradi finančne stiske pri obrambi dežele
pred Turki prisiljen v t. i. Graški pacifikaciji (graška verska pomiritev)
štajerskemu plemstvu in graškim meščanom priznati svobodo vero-
izpovedi in vesti. Deželni stanovi so mu zato obljubili višje izredne
dajatve. Šest let pozneje (1578) je iz istega razloga v t. i. Bruškem libelu
(verska pomiritev v Brucku ob Muri) priznal iste pravice tudi koro-
škemu in kranjskemu plemstvu, glavnima mestoma Ljubljani in
Celovcu ter Leobnu, ne pa tudi Gorici. Čeprav je šlo v obeh primerih
le za vladarjevo ustno zagotovilo, ki ni imelo veljave »deželnega
zakona«, je bila po mnenju avstrijskega zgodovinarja Karla Amona s
tem de facto ustanovljena »deželna Cerkev brez deželnega kneza«.
4 Karl Amon, Abwehr der Reformation und Rekatholisierungsversuche in
Innerösterreich unter Ferdinand I. und Karl II., v: Katholische Reform und
Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628, Celovec 1994, 412–413.
141
augsburške dokumente podpisal in jim s tem dal veljavo državnih
zakonov. Vendar tudi Ferdinand ni bil pripravljen deželnim stanovom
priznati istih pravic, ki jih je augsburški verski mir priznal državnim
stanovom.
Malo pred svojo smrtjo leta 1564 je cesar Ferdinand I. habsburške
dedne dežele razdelil med svoje sinove, Maksimilijana, ki je bil po
očetovi smrti izvoljen za cesarja, Ferdinanda in Karla. Nadvojvoda
Karel II. je dobil Notranjo Avstrijo in si izbral za svojo rezidenco
Gradec na Štajerskem. Karel je že od začetka poudarjal, da ima v
svojih deželah edini pravico določati veroizpoved svojih podanikov,
na kateri je, podobno kot njegov oče Ferdinand, med drugim gradil
svoj absolutizem. V pismu svojemu bratu cesarju Maksimilijanu II.
(1564–1576) je leta 1569 izrazil resne pomisleke proti, po njegovem
mnenju prevelikim Maksimilijanovim simpatijam in popuščanju
protestantom. V tem, pogosto spregledanem dokumentu, je Karel
predstavil natančno premišljen program politične rekatolizacije
svojih dežel, vključno s cenzuro tiska.4 Gradec je z njim postal
središče in izhodišče politične rekatolizacije notranjeavstrijskih dežel.
Tej so bili namenjeni že omenjeni jezuitski kolegij (1572), jezuitska
univerza (1585) in papeška nunciatura (1580) v Gradcu.
Čeprav je bil Karel trdno odločen v svojih deželah uveljaviti kato-
liško vero, je bil leta 1572 zaradi finančne stiske pri obrambi dežele
pred Turki prisiljen v t. i. Graški pacifikaciji (graška verska pomiritev)
štajerskemu plemstvu in graškim meščanom priznati svobodo vero-
izpovedi in vesti. Deželni stanovi so mu zato obljubili višje izredne
dajatve. Šest let pozneje (1578) je iz istega razloga v t. i. Bruškem libelu
(verska pomiritev v Brucku ob Muri) priznal iste pravice tudi koro-
škemu in kranjskemu plemstvu, glavnima mestoma Ljubljani in
Celovcu ter Leobnu, ne pa tudi Gorici. Čeprav je šlo v obeh primerih
le za vladarjevo ustno zagotovilo, ki ni imelo veljave »deželnega
zakona«, je bila po mnenju avstrijskega zgodovinarja Karla Amona s
tem de facto ustanovljena »deželna Cerkev brez deželnega kneza«.
4 Karl Amon, Abwehr der Reformation und Rekatholisierungsversuche in
Innerösterreich unter Ferdinand I. und Karl II., v: Katholische Reform und
Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628, Celovec 1994, 412–413.
141
