Page 142 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 142
S SIMPOZIJEV 2008
sedež nadzoroval z rednimi vizitacijami škofij, rednimi poročili
(Relationes ad Limina) in obiski škofov v Rimu (Visitationes ad Limina
Apostolorum) in predvsem prek papeških nuncijev v posameznih
deželah. Slednji so bili hkrati v službi izgradnje centralistično-abso-
lutističnega vladanja papeža, ne samo kot suverena Cerkvene države,
ampak tudi kot vrhovnega poglavarja katoliške Cerkve. V Gradcu je
bila nunciatura odprta leta 1580.
V procesu prenove Cerkve je imel pomembno vlogo leta 1540
ustanovljeni jezuitski red. Po zaslugi Ferdinandovega spovednika in
ljubljanskega škofa Urbana Textorja (1543 – 1558), osebnega prijatelja
Ignacija Lojolskega, so prišli jezuiti leta 1542 kot pridigarji na Dunaj
in tam leta 1551 ustanovili svoj kolegij. Sledili so kolegiji v notranje-
avstrijskih deželah: 1573 v Gradcu z rezidencama v Dolnji Lendavi in
Millstattu, 1597 v Ljubljani z rezidenco v Pleterjah, 1605 v Celovcu z
rezidenco v Dobrli vasi, 1613 v Leobnu, 1615 v Gorici, 1619 v Trstu in
1620 v Judenburgu. Leta 1585 je bil graški kolegij povzdignjen v
osrednjo univerzo za notranjeavstrijske dežele. V teh kolegijih se je
vzgajala nova generacija katoliške inteligence, ki je pomagala dati
deželi ponovno katoliško podobo.
Vzporedno s katoliško prenovo, ki jo je pospešila tudi prote-
stantska kritika cerkvenih razmer v Notranjeavstrijskih deželah, je
potekala politična rekatolizacija po načelu augsburškega verskega
miru cuius regio eius et religio. Ferdinand I. je bil sicer prepričan, vendar
hkrati tudi pragmatičen katoličan, ki je katoliško vero izkoristil za
oblikovanje svoje absolutistične oblasti. Proti protestantizmu se je
odločil že leta 1522; leta 1527 je ukazal sežgati »heretične«, torej
protestantske knjige. Vendar je imela zanj odločilno vlogo politična
stabilnost njegovega vladanja. Zato je bil, kot so pokazala pogajanja
leta 1555, pripravljen tudi na kompromise s protestanti. Zato je v
notranjeavstrijskih deželah dovolil, »dokler ne bo koncil drugače
odločil«, poroke duhovnikov in laični kelih. Zato je prepovedal
objaviti tiste odloke tridentinskega koncila, o katerih je menil, da bi
utegnili zmanjšati njegovo absolutistično oblast. V nasprotju s svojim
bratom, cesarjem Karlom V., ki se je iz protesta proti določilom
augsburškega verskega miru leta 1556 odrekel svoji cesarski kroni, je
kralj Ferdinand, ki je naslednje leto nasledil svojega brata kot cesar,
140
sedež nadzoroval z rednimi vizitacijami škofij, rednimi poročili
(Relationes ad Limina) in obiski škofov v Rimu (Visitationes ad Limina
Apostolorum) in predvsem prek papeških nuncijev v posameznih
deželah. Slednji so bili hkrati v službi izgradnje centralistično-abso-
lutističnega vladanja papeža, ne samo kot suverena Cerkvene države,
ampak tudi kot vrhovnega poglavarja katoliške Cerkve. V Gradcu je
bila nunciatura odprta leta 1580.
V procesu prenove Cerkve je imel pomembno vlogo leta 1540
ustanovljeni jezuitski red. Po zaslugi Ferdinandovega spovednika in
ljubljanskega škofa Urbana Textorja (1543 – 1558), osebnega prijatelja
Ignacija Lojolskega, so prišli jezuiti leta 1542 kot pridigarji na Dunaj
in tam leta 1551 ustanovili svoj kolegij. Sledili so kolegiji v notranje-
avstrijskih deželah: 1573 v Gradcu z rezidencama v Dolnji Lendavi in
Millstattu, 1597 v Ljubljani z rezidenco v Pleterjah, 1605 v Celovcu z
rezidenco v Dobrli vasi, 1613 v Leobnu, 1615 v Gorici, 1619 v Trstu in
1620 v Judenburgu. Leta 1585 je bil graški kolegij povzdignjen v
osrednjo univerzo za notranjeavstrijske dežele. V teh kolegijih se je
vzgajala nova generacija katoliške inteligence, ki je pomagala dati
deželi ponovno katoliško podobo.
Vzporedno s katoliško prenovo, ki jo je pospešila tudi prote-
stantska kritika cerkvenih razmer v Notranjeavstrijskih deželah, je
potekala politična rekatolizacija po načelu augsburškega verskega
miru cuius regio eius et religio. Ferdinand I. je bil sicer prepričan, vendar
hkrati tudi pragmatičen katoličan, ki je katoliško vero izkoristil za
oblikovanje svoje absolutistične oblasti. Proti protestantizmu se je
odločil že leta 1522; leta 1527 je ukazal sežgati »heretične«, torej
protestantske knjige. Vendar je imela zanj odločilno vlogo politična
stabilnost njegovega vladanja. Zato je bil, kot so pokazala pogajanja
leta 1555, pripravljen tudi na kompromise s protestanti. Zato je v
notranjeavstrijskih deželah dovolil, »dokler ne bo koncil drugače
odločil«, poroke duhovnikov in laični kelih. Zato je prepovedal
objaviti tiste odloke tridentinskega koncila, o katerih je menil, da bi
utegnili zmanjšati njegovo absolutistično oblast. V nasprotju s svojim
bratom, cesarjem Karlom V., ki se je iz protesta proti določilom
augsburškega verskega miru leta 1556 odrekel svoji cesarski kroni, je
kralj Ferdinand, ki je naslednje leto nasledil svojega brata kot cesar,
140
