Page 141 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 141
FRANCE M. DOLINAR
podanikov, je okrepila njegov položaj nasproti deželnim stanovom v
razvojnem procesu k absolutističnemu preoblikovanju države.
V pisanem konglomeratu habsburških dednih dežel v jugovzhod-
nem delu cesarstva so notranjeavstrijske dežele predstavljale dolo-
čeno specifično enoto. Od leta 1522 jim je vladal mlajši brat cesarja
Karla V. (1500–1557, cesar 1519–1556) nadvojvoda Ferdinand I.
(1503–1564).3 Ferdinand že na začetku protestantom ni bil naklo-
njen, in sicer ne toliko iz verskih, ampak bolj iz političnih razlogov.
Protestantski stanovi bi namreč s svojimi verskimi privilegiji lahko
oslabili njegovo politično moč in s tem postavili pod vprašaj enotnost
njegove »nacionalno« tako raznolike države.
Luthrova zahteva po temeljiti prenovi Cerkve je bila upravičena in
nujna. Zahteva po temeljiti prenovi je bila v Cerkvi navzoča že vse od
visokega srednjega veka daje. Do razlik med zagovorniki reforme je
prihajalo pri vprašanju, v kakšnem obsegu sme, oziroma mora pre-
nova poseči na teološko in disciplinsko področje Cerkve. Osrednja
teološka vprašanja so se osredotočila na problem človekovega opra-
vičenja, resnične Kristusove navzočnosti v zakramentu evharistije,
zahtevo po laičnem kelihu in bogoslužju v narodnem jeziku. Na
področju cerkvene discipline so postavili pod vprašaj primat rimskega
papeža, duhovniški celibat in upravičenost redovništva. Luthrove
ideje so se bliskovito širile s pomočjo tiskane besede. Ostre razprave
med katoliškimi in protestantskimi teologi so se kmalu prenesle tudi
na politično področje. Od augsburškega verskega miru dalje je bila
odločitev za eno od obeh pravno priznanih veroizpovedi znotraj
cesarstva izrazito politična odločitev.
Ko govorimo o protireformaciji, moramo nujno upoštevati pred-
vsem dva vidika: notranjecerkveno prenovo in politično rekatolizacijo
dežele. Katoliška Cerkev je na tridentinskem koncilu kritično raz-
mislila o svoji identiteti, se notranje okrepila in položila temelje
teološki jasnosti in disciplinski enotnosti. Z novo generacijo škofov
in v t. i. tridentinskih semeniščih oblikovanih duhovnikov si je Cerkev
med verniki zopet utrdila svojo samozavest. Cerkveno prenovo je Sveti
3 Od 1521/22 nadvojvoda avstrijskih dednih dežel, 1526 madžarski in češki
kralj, 1531 rimski kralj, 1556 cesar.
139
podanikov, je okrepila njegov položaj nasproti deželnim stanovom v
razvojnem procesu k absolutističnemu preoblikovanju države.
V pisanem konglomeratu habsburških dednih dežel v jugovzhod-
nem delu cesarstva so notranjeavstrijske dežele predstavljale dolo-
čeno specifično enoto. Od leta 1522 jim je vladal mlajši brat cesarja
Karla V. (1500–1557, cesar 1519–1556) nadvojvoda Ferdinand I.
(1503–1564).3 Ferdinand že na začetku protestantom ni bil naklo-
njen, in sicer ne toliko iz verskih, ampak bolj iz političnih razlogov.
Protestantski stanovi bi namreč s svojimi verskimi privilegiji lahko
oslabili njegovo politično moč in s tem postavili pod vprašaj enotnost
njegove »nacionalno« tako raznolike države.
Luthrova zahteva po temeljiti prenovi Cerkve je bila upravičena in
nujna. Zahteva po temeljiti prenovi je bila v Cerkvi navzoča že vse od
visokega srednjega veka daje. Do razlik med zagovorniki reforme je
prihajalo pri vprašanju, v kakšnem obsegu sme, oziroma mora pre-
nova poseči na teološko in disciplinsko področje Cerkve. Osrednja
teološka vprašanja so se osredotočila na problem človekovega opra-
vičenja, resnične Kristusove navzočnosti v zakramentu evharistije,
zahtevo po laičnem kelihu in bogoslužju v narodnem jeziku. Na
področju cerkvene discipline so postavili pod vprašaj primat rimskega
papeža, duhovniški celibat in upravičenost redovništva. Luthrove
ideje so se bliskovito širile s pomočjo tiskane besede. Ostre razprave
med katoliškimi in protestantskimi teologi so se kmalu prenesle tudi
na politično področje. Od augsburškega verskega miru dalje je bila
odločitev za eno od obeh pravno priznanih veroizpovedi znotraj
cesarstva izrazito politična odločitev.
Ko govorimo o protireformaciji, moramo nujno upoštevati pred-
vsem dva vidika: notranjecerkveno prenovo in politično rekatolizacijo
dežele. Katoliška Cerkev je na tridentinskem koncilu kritično raz-
mislila o svoji identiteti, se notranje okrepila in položila temelje
teološki jasnosti in disciplinski enotnosti. Z novo generacijo škofov
in v t. i. tridentinskih semeniščih oblikovanih duhovnikov si je Cerkev
med verniki zopet utrdila svojo samozavest. Cerkveno prenovo je Sveti
3 Od 1521/22 nadvojvoda avstrijskih dednih dežel, 1526 madžarski in češki
kralj, 1531 rimski kralj, 1556 cesar.
139
