Page 140 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 140
S SIMPOZIJEV 2008
France M. Dolinar
PROTIREFORMACIJA
V NOTRANJEAVSTRIJSKIH DE@ELAH
IN USODA PROTESTANTOV
Ob koncu zasedanja državnega zbora v Augsburgu, 25. septembra
1555, so med drugimi sklepi objavili tudi določila t. i. augsburškega
verskega miru. Ta je državnim stanovom, ne pa tudi njihovim pod-
ložnikom, zagotavljal pravico izbirati med katoliško in luteransko
veroizpovedjo, medtem ko je druge veroizpovedi izključeval (člen
3–5).1 O toleranci in svobodi vesti v tem dokumentu ni govora. Ravno
nasprotno: deželni gospod je z njim dobil pravico določati vero-
izpoved podanikov v svoji deželi. Med pogajanji večkrat izgovorjeni
stavek »Ubi unus dominus, ibi una sit religio« se je na podlagi besedila
luteranskega kanonista Joachima Stefanija iz leta 1612 preoblikoval
v današnjo splošno uporabljeno obliko »Cuius regio, eius et religio«.2
S tem je augsburški verski mir dal pravno podlago za sobivanje
dveh različnih veroizpovedi znotraj cesarstva, katoliške in luteranske,
hkrati pa potrdil enokonfesionalnost posameznih dežel v cesarstvu
po srednjeveškem načelu, da enotnost religije zagotavlja enotnost
dežele. Pravica deželnega gospoda, da določa veroizpoved svojih
1 Der Augsburger Religionsfrieden zwischen König Ferdinand I. im Namen Karls V.
und den katholischen und protestantischen Reichsständen, v: Eberhart Büssem –
Michael Neher, Arbeitsbuch Geschichte, Neuzeit, Band I., (16. bis 18.
Jahrhundert), Quellen, München 1977, 194–200.
2 »Ut et ideo hodie religionem cohaerere dici potest, ut cuius sit regio, hoc
est ducatus, principatus, territorium seu jus territorii, eius etiam sit religio,
hoc est jus episcopale seu jurisdictio spiritualis«. Joachim Stephani,
Institutiones iuris Canonici, Freiburg 1612, citirano po: Erwin Iserloh – Josef
Glazik – Hubert Jedin, Reformation, Katholische Reform und Gegenreformation
(Handbuch der Kirchengeschichte IV), Freiburg 1967, 309–310, op. 27.
138
France M. Dolinar
PROTIREFORMACIJA
V NOTRANJEAVSTRIJSKIH DE@ELAH
IN USODA PROTESTANTOV
Ob koncu zasedanja državnega zbora v Augsburgu, 25. septembra
1555, so med drugimi sklepi objavili tudi določila t. i. augsburškega
verskega miru. Ta je državnim stanovom, ne pa tudi njihovim pod-
ložnikom, zagotavljal pravico izbirati med katoliško in luteransko
veroizpovedjo, medtem ko je druge veroizpovedi izključeval (člen
3–5).1 O toleranci in svobodi vesti v tem dokumentu ni govora. Ravno
nasprotno: deželni gospod je z njim dobil pravico določati vero-
izpoved podanikov v svoji deželi. Med pogajanji večkrat izgovorjeni
stavek »Ubi unus dominus, ibi una sit religio« se je na podlagi besedila
luteranskega kanonista Joachima Stefanija iz leta 1612 preoblikoval
v današnjo splošno uporabljeno obliko »Cuius regio, eius et religio«.2
S tem je augsburški verski mir dal pravno podlago za sobivanje
dveh različnih veroizpovedi znotraj cesarstva, katoliške in luteranske,
hkrati pa potrdil enokonfesionalnost posameznih dežel v cesarstvu
po srednjeveškem načelu, da enotnost religije zagotavlja enotnost
dežele. Pravica deželnega gospoda, da določa veroizpoved svojih
1 Der Augsburger Religionsfrieden zwischen König Ferdinand I. im Namen Karls V.
und den katholischen und protestantischen Reichsständen, v: Eberhart Büssem –
Michael Neher, Arbeitsbuch Geschichte, Neuzeit, Band I., (16. bis 18.
Jahrhundert), Quellen, München 1977, 194–200.
2 »Ut et ideo hodie religionem cohaerere dici potest, ut cuius sit regio, hoc
est ducatus, principatus, territorium seu jus territorii, eius etiam sit religio,
hoc est jus episcopale seu jurisdictio spiritualis«. Joachim Stephani,
Institutiones iuris Canonici, Freiburg 1612, citirano po: Erwin Iserloh – Josef
Glazik – Hubert Jedin, Reformation, Katholische Reform und Gegenreformation
(Handbuch der Kirchengeschichte IV), Freiburg 1967, 309–310, op. 27.
138
