Page 144 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 144
S SIMPOZIJEV 2008
Do konf likta z notranjeavstrijskim nadvojvodom je prišlo, ko so
plemiči hoteli njim osebno priznane privilegije raztegniti tudi na
svoje podložnike. Na Kranjskem je Primož Trubar že pred tem z
objavo svoje Cerkovne ordninge leta 1564 poskušal pod zaščito deželnih
stanov za Slovence organizirati luteransko deželno Cerkev. Glede na
določila augsburškega verskega miru je v obeh primerih z vidika
državnega prava šlo za kršitev izključne pravice deželnega kneza
določati veroizpoved svojih podanikov in s tem torej za kršitev
pravnega reda države.
Leta 1579 so se v Münchnu sestali bavarski vojvoda Viljem, tirolski
vojvoda Ferdinand in notranjeavstrijski nadvojvoda Karel ter se
dogovorili za enoten nastop proti protestantom. Zedinili so se, da
bodo dosledno uveljavili pravna pooblastila, ki jim jih omogočil
augsburški verski mir. Nekaj let kasneje (1584) je nadvojvoda Karel
imenoval za svojega osebnega svetovalca in vladnega namestnika v
Gradcu ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja (1580–1597), gorečega
zagovornika cerkvene prenove in od leta 1578 predsednika refor-
macijske komisije za Gorenjsko. Tavčar se je dogovoril z briksenškim
in freisniškim škofom, ki sta imela zemljiško posest tudi na Kranj-
skem, za enoten nastop proti protestantom. Prav tako je Tavčar
posredoval pri regentinji Mariji Ani Bavarski, da je smel leta 1581/82
oglejski pomožni škof Paolo Bisantio in leta 1593/94 ogeljski patriarh
Francesco Barbaro opraviti apostolsko vizitacijo v habsburškem delu
patriarhata. Njuna vizitacijska poročila pričajo o veliki razširitvi
protestantizma v naših deželah v tem času. Tavčar si je prizadeval
uveljaviti vladarjeve odloke proti protestantskim mestnim svetnikom
in sodnikom, podpiral je tisk protiluteranskih knjig in skrbel za
boljšo izobrazbo svojih duhovnikov. Ker ni imel možnosti v Ljubljani
ustanoviti od tridentinskega koncila predpisanega škofijskega seme-
nišča, naj bi jezuitski kolegij, ki mu ga je še uspelo ustanoviti tik pred
smrtjo, istočasno oblikoval katoliško inteligenco in služil kot izobra-
ževalno središče za duhovniške kandidate.
Po Karlovi nenadni smrti je bila zaradi mladoletnosti njegovega
sina Ferdinanda v notranjeavstriskih deželah za nekaj časa prekinjena
uveljavitev münchenskega dogovora. Položaj se je radikalno spre-
menil, ko je Ferdinand II. leta 1595 (cesar 1619–1637) prevzel oblast.
142
Do konf likta z notranjeavstrijskim nadvojvodom je prišlo, ko so
plemiči hoteli njim osebno priznane privilegije raztegniti tudi na
svoje podložnike. Na Kranjskem je Primož Trubar že pred tem z
objavo svoje Cerkovne ordninge leta 1564 poskušal pod zaščito deželnih
stanov za Slovence organizirati luteransko deželno Cerkev. Glede na
določila augsburškega verskega miru je v obeh primerih z vidika
državnega prava šlo za kršitev izključne pravice deželnega kneza
določati veroizpoved svojih podanikov in s tem torej za kršitev
pravnega reda države.
Leta 1579 so se v Münchnu sestali bavarski vojvoda Viljem, tirolski
vojvoda Ferdinand in notranjeavstrijski nadvojvoda Karel ter se
dogovorili za enoten nastop proti protestantom. Zedinili so se, da
bodo dosledno uveljavili pravna pooblastila, ki jim jih omogočil
augsburški verski mir. Nekaj let kasneje (1584) je nadvojvoda Karel
imenoval za svojega osebnega svetovalca in vladnega namestnika v
Gradcu ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja (1580–1597), gorečega
zagovornika cerkvene prenove in od leta 1578 predsednika refor-
macijske komisije za Gorenjsko. Tavčar se je dogovoril z briksenškim
in freisniškim škofom, ki sta imela zemljiško posest tudi na Kranj-
skem, za enoten nastop proti protestantom. Prav tako je Tavčar
posredoval pri regentinji Mariji Ani Bavarski, da je smel leta 1581/82
oglejski pomožni škof Paolo Bisantio in leta 1593/94 ogeljski patriarh
Francesco Barbaro opraviti apostolsko vizitacijo v habsburškem delu
patriarhata. Njuna vizitacijska poročila pričajo o veliki razširitvi
protestantizma v naših deželah v tem času. Tavčar si je prizadeval
uveljaviti vladarjeve odloke proti protestantskim mestnim svetnikom
in sodnikom, podpiral je tisk protiluteranskih knjig in skrbel za
boljšo izobrazbo svojih duhovnikov. Ker ni imel možnosti v Ljubljani
ustanoviti od tridentinskega koncila predpisanega škofijskega seme-
nišča, naj bi jezuitski kolegij, ki mu ga je še uspelo ustanoviti tik pred
smrtjo, istočasno oblikoval katoliško inteligenco in služil kot izobra-
ževalno središče za duhovniške kandidate.
Po Karlovi nenadni smrti je bila zaradi mladoletnosti njegovega
sina Ferdinanda v notranjeavstriskih deželah za nekaj časa prekinjena
uveljavitev münchenskega dogovora. Položaj se je radikalno spre-
menil, ko je Ferdinand II. leta 1595 (cesar 1619–1637) prevzel oblast.
142
