Page 147 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 147
FRANCE M. DOLINAR
reformacijska komisija polastila cerkva in premoženja, ki so ga nekoč
protestanti odtujili katoličanom, in uničila vsa znamenja protestant-
ske navzočnosti v notranjeavstrijskih deželah, vključno s protestant-
skimi knjigami. Šele leta 1627 je cesar Ferdinand II. ukazal, da »here-
tičnih«, z drugimi besedami protestantskih knjig niso več sežigali,
ampak jih izročali jezuitski univerzi v Gradcu oziroma jezuitskim
kolegijem v posameznih deželah. Seveda je tudi reformacijska komi-
sija na Kranjskem po ukazu graškega nadvojvode sežigala protestant-
ske knjige, poleg nemških tudi slovenske. Slednje seveda ne zaradi
tega, ker so bile slovenske, ampak zato, ker so za takratni čas in
takratne razmere veljale za protidržavne. Naša generacija je še v drugi
polovici 20. stoletja doživljala množično uničevanje t. i. »državi
sovražnih knjig«! Žal je uničevanje knjig v 16. stoletju prizadelo šele
nastajajočo slovensko knjižno dediščino. O začetkih slovenskega
knjižnega jezika si nemško govoreči in nemško misleči nadvojvoda v
Gradcu seveda ni belil glave. Pač pa je zaradi nje prišel v notranjo
stisko ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je njegova stanovska kolega,
lavantinski škof Jurij Stobäus in sekovski škof Martin Brenner na
večinoma nemško govorečem območju nista doživljala: Kaj storiti s
slovenskimi protestantskimi knjigami, ki so bile razglašene za državi
sovražne in morajo zato s ostalimi protestantskimi knjigami končati
na grmadi? Škof Hren se je pomena slovenskih knjig nedvomno
zavedal. Vsega ni bilo mogoče rešiti. Verjetno tudi ni bilo v njegovem
interesu, da bi se npr. ohranila Trubarjevi katekizmi in Cerkovna
ordninga. Vsekakor pa je želel rešiti Sveto pismo. To vendar ne more
biti »heretično«. Kljub temu ni bilo lahko v času brezkompromisne
politične rekatolizacije dežele in intenzivne katoliške prenove (oboje
moramo upoštevati, ko govorimo o protireformaciji) pri politični
oblasti v Gradcu in cerkvenih predstojnikih v Rimu dobiti dovoljenje,
da so smeli slovenski katoliški duhovniki uporabljati Sveto pismo, ki
ga je prevedel protestant Jurij Dalmatin.
Napačno bi bilo, če bi ostrino katoliških ukrepov proti prote-
stantom presojali samo skozi prizmo slovenske kulturne zgodovine.
Slovenci smo bili v notranjeavstrijskih deželah vendarle jezikovna
manjšina. Protireformacija ni bila naravnana proti slovenski knjigi,
kot bi bilo včasih razumeti nekatere posplošene in poenostavljene
145
reformacijska komisija polastila cerkva in premoženja, ki so ga nekoč
protestanti odtujili katoličanom, in uničila vsa znamenja protestant-
ske navzočnosti v notranjeavstrijskih deželah, vključno s protestant-
skimi knjigami. Šele leta 1627 je cesar Ferdinand II. ukazal, da »here-
tičnih«, z drugimi besedami protestantskih knjig niso več sežigali,
ampak jih izročali jezuitski univerzi v Gradcu oziroma jezuitskim
kolegijem v posameznih deželah. Seveda je tudi reformacijska komi-
sija na Kranjskem po ukazu graškega nadvojvode sežigala protestant-
ske knjige, poleg nemških tudi slovenske. Slednje seveda ne zaradi
tega, ker so bile slovenske, ampak zato, ker so za takratni čas in
takratne razmere veljale za protidržavne. Naša generacija je še v drugi
polovici 20. stoletja doživljala množično uničevanje t. i. »državi
sovražnih knjig«! Žal je uničevanje knjig v 16. stoletju prizadelo šele
nastajajočo slovensko knjižno dediščino. O začetkih slovenskega
knjižnega jezika si nemško govoreči in nemško misleči nadvojvoda v
Gradcu seveda ni belil glave. Pač pa je zaradi nje prišel v notranjo
stisko ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je njegova stanovska kolega,
lavantinski škof Jurij Stobäus in sekovski škof Martin Brenner na
večinoma nemško govorečem območju nista doživljala: Kaj storiti s
slovenskimi protestantskimi knjigami, ki so bile razglašene za državi
sovražne in morajo zato s ostalimi protestantskimi knjigami končati
na grmadi? Škof Hren se je pomena slovenskih knjig nedvomno
zavedal. Vsega ni bilo mogoče rešiti. Verjetno tudi ni bilo v njegovem
interesu, da bi se npr. ohranila Trubarjevi katekizmi in Cerkovna
ordninga. Vsekakor pa je želel rešiti Sveto pismo. To vendar ne more
biti »heretično«. Kljub temu ni bilo lahko v času brezkompromisne
politične rekatolizacije dežele in intenzivne katoliške prenove (oboje
moramo upoštevati, ko govorimo o protireformaciji) pri politični
oblasti v Gradcu in cerkvenih predstojnikih v Rimu dobiti dovoljenje,
da so smeli slovenski katoliški duhovniki uporabljati Sveto pismo, ki
ga je prevedel protestant Jurij Dalmatin.
Napačno bi bilo, če bi ostrino katoliških ukrepov proti prote-
stantom presojali samo skozi prizmo slovenske kulturne zgodovine.
Slovenci smo bili v notranjeavstrijskih deželah vendarle jezikovna
manjšina. Protireformacija ni bila naravnana proti slovenski knjigi,
kot bi bilo včasih razumeti nekatere posplošene in poenostavljene
145
