Page 148 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 148
S SIMPOZIJEV 2008
prikaze tega obdobja. V bistvu je šlo za boj na državni ravni, šlo je za
pravice deželnega gospoda, ki je skladno z določili augsburškega
verskega miru uveljavljal pravni red v svoji državi. Zato slovenski
protestanti niso mogli računati na politično podporo protestantov v
nemških deželah in je tudi niso dobili. Človekove pravice svobode
vesti in svobode veroizpovedi pa v tem času niso priznavali ne na
katoliški in ne na protestantski strani. Te »svoboščine« so bile pridr-
žane samo privilegiranemu sloju prebivalstva.
Sledila je vrsta ukrepov, s katerimi je nadvojvoda vedno bolj
omejeval dejavnost protestantov. Ko so protestanti uvideli, da ne
morejo računati na politično podporo nemških protestantov in da
se zanje ne bosta zavzela niti cesar Maksimilijan II. (1564–1576) niti
cesar Rudolf II. (1576–1612), je bil njihov boj za svobodo veroizpovedi
v notranjeavstrijskih deželah izgubljen, čeprav je Maksimilijan veljal
za protestantom naklonjenega, Rudolf II. pa je madžarskemu plem-
stvu zaradi grozeče turške nevarnosti priznal pravico, da smejo načelo
cuius regio eius et religio uveljaviti tudi za svoje podložnike.
Položaj v notranjeavstrijskih deželah se je zaostril, ko je nadvoj-
voda Ferdinand II. leta 1619 postal cesar in leto dni pozneje v bitki
pri Beli gori zlomil upor protestantskih Čehov. S tem je postal popoln
gospodar položaja v habsburških dednih deželah, ki so navzven
ponovno dobile katoliški videz. Dne 1. avgusta 1628 je podpisal
odlok, s katerim je ukazal, da morajo tudi plemiči v roku enega leta
sprejeti katoliško veroizpoved ali pa zapustiti deželo. Do izteka tega
roka se je iz notranjeavstrijskih dežel izselilo približno 800 ljudi.
146
prikaze tega obdobja. V bistvu je šlo za boj na državni ravni, šlo je za
pravice deželnega gospoda, ki je skladno z določili augsburškega
verskega miru uveljavljal pravni red v svoji državi. Zato slovenski
protestanti niso mogli računati na politično podporo protestantov v
nemških deželah in je tudi niso dobili. Človekove pravice svobode
vesti in svobode veroizpovedi pa v tem času niso priznavali ne na
katoliški in ne na protestantski strani. Te »svoboščine« so bile pridr-
žane samo privilegiranemu sloju prebivalstva.
Sledila je vrsta ukrepov, s katerimi je nadvojvoda vedno bolj
omejeval dejavnost protestantov. Ko so protestanti uvideli, da ne
morejo računati na politično podporo nemških protestantov in da
se zanje ne bosta zavzela niti cesar Maksimilijan II. (1564–1576) niti
cesar Rudolf II. (1576–1612), je bil njihov boj za svobodo veroizpovedi
v notranjeavstrijskih deželah izgubljen, čeprav je Maksimilijan veljal
za protestantom naklonjenega, Rudolf II. pa je madžarskemu plem-
stvu zaradi grozeče turške nevarnosti priznal pravico, da smejo načelo
cuius regio eius et religio uveljaviti tudi za svoje podložnike.
Položaj v notranjeavstrijskih deželah se je zaostril, ko je nadvoj-
voda Ferdinand II. leta 1619 postal cesar in leto dni pozneje v bitki
pri Beli gori zlomil upor protestantskih Čehov. S tem je postal popoln
gospodar položaja v habsburških dednih deželah, ki so navzven
ponovno dobile katoliški videz. Dne 1. avgusta 1628 je podpisal
odlok, s katerim je ukazal, da morajo tudi plemiči v roku enega leta
sprejeti katoliško veroizpoved ali pa zapustiti deželo. Do izteka tega
roka se je iz notranjeavstrijskih dežel izselilo približno 800 ljudi.
146
