Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 190
S SIMPOZIJEV 2008
Marko Ker{evan
TRUBARJEVA »CERKEV BO@JA
SLOVENSKEGA JEZIKA« IN »NAROD
SLOVENSKEGA JEZIKA«
Trubar je sam sebe štel predvsem za duhovnika »v službi evan-
gelija«, in to je tudi resnično bil. Bil je zavesten pripadnik luteransko-
evangeličanske cerkve. Vsekakor je to bil v času tistega svojega delo-
vanja, zaradi katerega se ga Slovenija in Slovenci – prav kot Slovenci –
danes občudujoče spominjamo in iz katerega so izšle prve slovenske
knjige in slovenski knjižni jezik. Prav zato ne bo odveč, če ob tej
priložnosti ponovno premislimo odnos med njegovo (reformatorsko,
protestantsko, evangeljsko) versko in (slovensko) jezikovno-knjižno
dejavnostjo.
Najsi izhajamo iz Trubarjevega verskega prepričanja ali iz njegove
izjemne »ljubezni do našega preprostega ljudstva« in ponosa na svoj
jezik, ni mogoče mimo osnovnega: Trubarju in sodelavcem po njiho-
vem prepričanju pri uporabi slovenskega jezika ni šlo za »širjenje
lastnih naukov«, ampak za »oznanjanje Božje besede (evangelija)« kot
največje Božje milosti za ljudi vsakega ljudstva, vsake dežele. (Pustimo
tu ob strani, da je bilo to za Trubarja še toliko bolj urgentno, saj je za
Luthrom bil prepričan, da se čas tega sveta izteka …)
V predgovoru »zhes vse lystuve S. Paula« in v predgovoru k Pismu
Rimljanom reformatorsko dosledno izpostavi Pavlov nauk o opra-
vičenju po veri kot pravem in čistem evangeliju, kot veselem oznanilu
o človekovem opravičenju zgolj po Jezusu Kristusu in Božji milosti,
ki je je človek deležen v veri in po veri.
Trubarjeva razlaga je na višini takratne teologije, saj je povzemal
ključna reformatorska besedila in dokumente, se opiral na Luthra,
Bullingerja in Melanchthona; kot taka je tudi v skladu s sodobno
protestantsko teologijo.
188
Marko Ker{evan
TRUBARJEVA »CERKEV BO@JA
SLOVENSKEGA JEZIKA« IN »NAROD
SLOVENSKEGA JEZIKA«
Trubar je sam sebe štel predvsem za duhovnika »v službi evan-
gelija«, in to je tudi resnično bil. Bil je zavesten pripadnik luteransko-
evangeličanske cerkve. Vsekakor je to bil v času tistega svojega delo-
vanja, zaradi katerega se ga Slovenija in Slovenci – prav kot Slovenci –
danes občudujoče spominjamo in iz katerega so izšle prve slovenske
knjige in slovenski knjižni jezik. Prav zato ne bo odveč, če ob tej
priložnosti ponovno premislimo odnos med njegovo (reformatorsko,
protestantsko, evangeljsko) versko in (slovensko) jezikovno-knjižno
dejavnostjo.
Najsi izhajamo iz Trubarjevega verskega prepričanja ali iz njegove
izjemne »ljubezni do našega preprostega ljudstva« in ponosa na svoj
jezik, ni mogoče mimo osnovnega: Trubarju in sodelavcem po njiho-
vem prepričanju pri uporabi slovenskega jezika ni šlo za »širjenje
lastnih naukov«, ampak za »oznanjanje Božje besede (evangelija)« kot
največje Božje milosti za ljudi vsakega ljudstva, vsake dežele. (Pustimo
tu ob strani, da je bilo to za Trubarja še toliko bolj urgentno, saj je za
Luthrom bil prepričan, da se čas tega sveta izteka …)
V predgovoru »zhes vse lystuve S. Paula« in v predgovoru k Pismu
Rimljanom reformatorsko dosledno izpostavi Pavlov nauk o opra-
vičenju po veri kot pravem in čistem evangeliju, kot veselem oznanilu
o človekovem opravičenju zgolj po Jezusu Kristusu in Božji milosti,
ki je je človek deležen v veri in po veri.
Trubarjeva razlaga je na višini takratne teologije, saj je povzemal
ključna reformatorska besedila in dokumente, se opiral na Luthra,
Bullingerja in Melanchthona; kot taka je tudi v skladu s sodobno
protestantsko teologijo.
188
