Page 191 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 191
MARKO KER[EVAN
Vseskozi si vneto – lahko bi rekli, iz hvaležnosti za milost vere, ki
je je bil sam deležen – prizadeva, da bi evangeljsko oznanilo prišlo do
ljudi in jim postalo »zastopno«, še posebej tistim, ki so mu bili
najbližji in so bili hkrati po njegovem prepričanju takrat v največji
stiski, se pravi njegovim »lubim Slovencom«. Tu pa smo seveda pri
vprašanju ljudskega jezika – in spet pri apostolu Pavlu, le da tokrat
pri njegovem prvem pismu Korinčanom.
Gre za Pavlovo opozorilo, da je uporaba jezikov, ki jih ljudje ne
razumejo, »nerazločnih glasov«, »nerazumljivih besed« – ob vsej
notranji veri, ki jo hočejo izraziti – govorjenje v zrak, ki ljudem in
Cerkvi nič ne pomaga in je »ne izgrajuje«. »V Cerkvi raje povem pet
besed s svojim umom, da bi poučil tudi druge, kakor pa na tisoče
(nerazumljivih) besed z darom jezika.« (1 Kor 14,11–19.) Reforma-
torji, tudi slovenski, so Pavlovo kritiko (glosolalije) preusmerili na
vprašanje razmerja med ljudem nerazumljivimi posebnimi cerkve-
nimi ali tujimi jeziki na eni strani in ljudem razumljivim jezikom in
govorom v cerkvi na drugi. Spet Trubar: »Kako bodo ljudje sami
razumljivo molili in na duhovnikovo molitev rekli amen (tako bodi),
če ne razumejo, kaj duhovnik mrmra ali kriči (v latinskem jeziku).«
(Catechismus s dvejma islagama, 1575; SPP, 224.)
Ker je skratka beseda pri reformatorskem pojmovanju oznanjanja
Božjega evangelija dobila večjo težo, je sorazmerno temu postalo
akutnejše in aktualnejše tudi vprašanje »zastopnosti« te besede,
vsekakor v primerjavi s tedanjim katoliškim, pa tudi pravoslavnim
forsiranjem podob in ritualov (vključno z ritualno uporabo besed, ki
je v ljudskoreligioznem razumevanju drselo v magijo, če se že ni tako
rekoč utopilo v njej, toliko bolj, kolikor bolj so bile besede »svete«, z
nerazumljivostjo ločene od običajnega, »posvetnega« jezika ).
I. BOŽJA BESEDA V REFORMATORSKEM KRŠČANSTVU
Kako je torej z mestom besede v reformatorskem krščanstvu, v
protestantskem pojmovanju krščanske/evangeljske vere in kakšne
posledice je to imelo – in ima – za status ljudskega jezika in ljudskega
govora?
189
Vseskozi si vneto – lahko bi rekli, iz hvaležnosti za milost vere, ki
je je bil sam deležen – prizadeva, da bi evangeljsko oznanilo prišlo do
ljudi in jim postalo »zastopno«, še posebej tistim, ki so mu bili
najbližji in so bili hkrati po njegovem prepričanju takrat v največji
stiski, se pravi njegovim »lubim Slovencom«. Tu pa smo seveda pri
vprašanju ljudskega jezika – in spet pri apostolu Pavlu, le da tokrat
pri njegovem prvem pismu Korinčanom.
Gre za Pavlovo opozorilo, da je uporaba jezikov, ki jih ljudje ne
razumejo, »nerazločnih glasov«, »nerazumljivih besed« – ob vsej
notranji veri, ki jo hočejo izraziti – govorjenje v zrak, ki ljudem in
Cerkvi nič ne pomaga in je »ne izgrajuje«. »V Cerkvi raje povem pet
besed s svojim umom, da bi poučil tudi druge, kakor pa na tisoče
(nerazumljivih) besed z darom jezika.« (1 Kor 14,11–19.) Reforma-
torji, tudi slovenski, so Pavlovo kritiko (glosolalije) preusmerili na
vprašanje razmerja med ljudem nerazumljivimi posebnimi cerkve-
nimi ali tujimi jeziki na eni strani in ljudem razumljivim jezikom in
govorom v cerkvi na drugi. Spet Trubar: »Kako bodo ljudje sami
razumljivo molili in na duhovnikovo molitev rekli amen (tako bodi),
če ne razumejo, kaj duhovnik mrmra ali kriči (v latinskem jeziku).«
(Catechismus s dvejma islagama, 1575; SPP, 224.)
Ker je skratka beseda pri reformatorskem pojmovanju oznanjanja
Božjega evangelija dobila večjo težo, je sorazmerno temu postalo
akutnejše in aktualnejše tudi vprašanje »zastopnosti« te besede,
vsekakor v primerjavi s tedanjim katoliškim, pa tudi pravoslavnim
forsiranjem podob in ritualov (vključno z ritualno uporabo besed, ki
je v ljudskoreligioznem razumevanju drselo v magijo, če se že ni tako
rekoč utopilo v njej, toliko bolj, kolikor bolj so bile besede »svete«, z
nerazumljivostjo ločene od običajnega, »posvetnega« jezika ).
I. BOŽJA BESEDA V REFORMATORSKEM KRŠČANSTVU
Kako je torej z mestom besede v reformatorskem krščanstvu, v
protestantskem pojmovanju krščanske/evangeljske vere in kakšne
posledice je to imelo – in ima – za status ljudskega jezika in ljudskega
govora?
189
