Page 192 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 192
S SIMPOZIJEV 2008
Težko, nemogoče je govoriti o docela enovitem reformatorskem/
protestantskem pojmovanju Božje besede. Kljub temu pa lahko
rečemo, da ob vseh razlikah obstaja temeljna konvergenca, da obstoje
skupni poudarki, tako v 16. stoletju kot v sodobni protestantski
teologiji..
Božja beseda je beseda: ni le sporočilo, ki bi bilo lahko spoznano
brez besed, ni zunanji »govor« narave ali zgodovine, njunih podob,
ki bi brez besede razodetja govorile o Bogu. Božja beseda po drugi
strani tudi ni zgolj notranji glas, notranji govor (v) človeku. Božja
beseda prihaja k človeku od zunaj, kot sporočilo o učlovečenju
Besede, o Jezusu Kristusu. To sporočilo je pričevanje apostolov,
katerih pripoved/pričevanje je zapisana v evangelijih in drugih spisih
Svetega pisma (kjer so zbrane in zapisane tudi pripovedi in napovedi
prerokov o Odrešeniku, ki pa so kot take spoznane šele v luči evan-
gelijev). Vera je notranja (»srčna«) pritrditev temu sporočilu evan-
gelija: je notranja pritrditev, toda pritrditev zunanjemu, v Svetem pismu
danemu sporočilu. Je notranji odgovor na Božji nagovor, slišan preko
besede Svetega pisma. Vera je poslušnost slišani Božji besedi, kot je
bila dana in pripoznana preko apostolov in prerokov. (»Vera je iz
oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Jezusovi besedi.« Rim 10, 17.)
Tako se osnovna protestantska usmerjenost razlikuje na eni strani
od rimskokatoliške, ki išče dodatna zunanja pomagala in sredstva
odrešenja, na drugi pa od »spiritualistične«, z njeno zgolj notranjo
Božjo besedo in notranjim Božjim glasom. Od obeh usmeritev jo
razlikuje primat, ki jo daje »oznanjanju Božje besede (evangelija)«: v
bogoslužju na to kaže prvenstvo pridige, saj je tudi zakrament
obhajila (Gospodove večerje) prirejen oznanjanju besede evangelija.
Primat ima pri tem govorjena/oznanjana beseda: beseda, ki se
oznanja, ki se posluša, na katero se z besedo odgovarja. Božja beseda
je v načelu govorjena/izgovarjana beseda. Zapisana beseda je izšla iz
govorjene in se vanjo vrača. Zapisana beseda (pričevanja Božjega
razodetja) je pri tem merilo/zagotovilo, da gre pri cerkvenem ozna-
njevanju, pri pridigi, za »Božjo besedo«, ne pa nauke pridigarjev ali
cerkve. Zapisana beseda pridobi na teži in izključljivosti prav zaradi
primata, ki ga ima govorjena. (Barth 1986:124 ff.)
»Kdor ima Boga brez njegove besede, ta Boga nima.« (WA 30,3;
190
Težko, nemogoče je govoriti o docela enovitem reformatorskem/
protestantskem pojmovanju Božje besede. Kljub temu pa lahko
rečemo, da ob vseh razlikah obstaja temeljna konvergenca, da obstoje
skupni poudarki, tako v 16. stoletju kot v sodobni protestantski
teologiji..
Božja beseda je beseda: ni le sporočilo, ki bi bilo lahko spoznano
brez besed, ni zunanji »govor« narave ali zgodovine, njunih podob,
ki bi brez besede razodetja govorile o Bogu. Božja beseda po drugi
strani tudi ni zgolj notranji glas, notranji govor (v) človeku. Božja
beseda prihaja k človeku od zunaj, kot sporočilo o učlovečenju
Besede, o Jezusu Kristusu. To sporočilo je pričevanje apostolov,
katerih pripoved/pričevanje je zapisana v evangelijih in drugih spisih
Svetega pisma (kjer so zbrane in zapisane tudi pripovedi in napovedi
prerokov o Odrešeniku, ki pa so kot take spoznane šele v luči evan-
gelijev). Vera je notranja (»srčna«) pritrditev temu sporočilu evan-
gelija: je notranja pritrditev, toda pritrditev zunanjemu, v Svetem pismu
danemu sporočilu. Je notranji odgovor na Božji nagovor, slišan preko
besede Svetega pisma. Vera je poslušnost slišani Božji besedi, kot je
bila dana in pripoznana preko apostolov in prerokov. (»Vera je iz
oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Jezusovi besedi.« Rim 10, 17.)
Tako se osnovna protestantska usmerjenost razlikuje na eni strani
od rimskokatoliške, ki išče dodatna zunanja pomagala in sredstva
odrešenja, na drugi pa od »spiritualistične«, z njeno zgolj notranjo
Božjo besedo in notranjim Božjim glasom. Od obeh usmeritev jo
razlikuje primat, ki jo daje »oznanjanju Božje besede (evangelija)«: v
bogoslužju na to kaže prvenstvo pridige, saj je tudi zakrament
obhajila (Gospodove večerje) prirejen oznanjanju besede evangelija.
Primat ima pri tem govorjena/oznanjana beseda: beseda, ki se
oznanja, ki se posluša, na katero se z besedo odgovarja. Božja beseda
je v načelu govorjena/izgovarjana beseda. Zapisana beseda je izšla iz
govorjene in se vanjo vrača. Zapisana beseda (pričevanja Božjega
razodetja) je pri tem merilo/zagotovilo, da gre pri cerkvenem ozna-
njevanju, pri pridigi, za »Božjo besedo«, ne pa nauke pridigarjev ali
cerkve. Zapisana beseda pridobi na teži in izključljivosti prav zaradi
primata, ki ga ima govorjena. (Barth 1986:124 ff.)
»Kdor ima Boga brez njegove besede, ta Boga nima.« (WA 30,3;
190
