Page 193 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 193
MARKO KER[EVAN
213, 34–39). Z Bogom imamo opraviti, v kolikor se nam razodeva, v
kolikor se nam nudi z besedo, vanjo »oblečen« in z njo spoznan.
Pozorni moramo biti na Božjo besedo in se ne ukvarjati z njegovo
skrito voljo (tako piše Luther v polemiki z Erazmom, WA 18,685,
29-31, po LH: 363).
Božja beseda je za človeka primarno klic in nagovor:
»Evangelij ne pomeni drugega kot pripoved in krik (predig und
geschrey) o Božji milosti in usmiljenosti (…) in pravzaprav ni to, kar
stoji v knjigah, zapisano s črkami, ampak bolj ustna pridiga in živa
beseda, glas, ki odmeva v svet, javno izkričan, da se ga povsod sliši.«
(Luther, WA 12, 259, po Barth 1986: 104.)
Če povzamemo po Jünglu: Bog je eno z Božjo besedo. Božja beseda
pomeni: Bog govori. Bog (ki) je govoreči Bog, je govoreča oseba
(Jüngel: 169; tudi Barth 1986:141). Božja beseda – Bog kot Beseda – je
ustvarjajoča in odrešujoča beseda. Krščanska vera je spoznanje Jezusa
Kristusa kot učlovečene Božje Besede, iste Besede, ki je ustvarila svet
in zaradi katere imajo od njega govorjene besede isto ustvarjajočo,
odrešujočo in poživljajočo moč (samo po besedi). (Jüngel: 173.)
Če kaj, je za reformirano evangeljsko krščanstvo od Luthra do
Bartha značilna ta poudarjenost in središčnost Božje besede, neraz-
družno povezane s središčnostjo Jezusa Kristusa – s tem pa tudi pou-
darjenost in središčnost – seveda na drugi ravni ! – človeške besede v
cerkvi.
Dietrich Korsch takole – sledeč Luthru – povzame »odločilno
vlogo medsebojne povezanosti besede in vere za evangeličansko
razumevanje cerkve«: » Svetost cerkve je … v Božji besedi in pravem
verovanju (Luther). /…/ Vera pride iz besede in se v besedi izrazi.«
(Korsch:164-167.)
Akademik Boris Paternu je ob 400. obletnici Trubarjeve smrti
opozoril: »Mit besede in jezika je postal bistvena sestavina refor-
macije.«(Paternu: 56–57.). Protestantsko apoteozo besede ilustrira s
Kreljevo pesmijo: »Ampak beseda Božja muč/ je prava sama svetla
luč/ ta nam svejti v naši temi /…/ nas trošta, viža, posveti/ druguč
rodi ter ponovi«. (prim. Slovenska protestantska pesmarica, 236.)
191
213, 34–39). Z Bogom imamo opraviti, v kolikor se nam razodeva, v
kolikor se nam nudi z besedo, vanjo »oblečen« in z njo spoznan.
Pozorni moramo biti na Božjo besedo in se ne ukvarjati z njegovo
skrito voljo (tako piše Luther v polemiki z Erazmom, WA 18,685,
29-31, po LH: 363).
Božja beseda je za človeka primarno klic in nagovor:
»Evangelij ne pomeni drugega kot pripoved in krik (predig und
geschrey) o Božji milosti in usmiljenosti (…) in pravzaprav ni to, kar
stoji v knjigah, zapisano s črkami, ampak bolj ustna pridiga in živa
beseda, glas, ki odmeva v svet, javno izkričan, da se ga povsod sliši.«
(Luther, WA 12, 259, po Barth 1986: 104.)
Če povzamemo po Jünglu: Bog je eno z Božjo besedo. Božja beseda
pomeni: Bog govori. Bog (ki) je govoreči Bog, je govoreča oseba
(Jüngel: 169; tudi Barth 1986:141). Božja beseda – Bog kot Beseda – je
ustvarjajoča in odrešujoča beseda. Krščanska vera je spoznanje Jezusa
Kristusa kot učlovečene Božje Besede, iste Besede, ki je ustvarila svet
in zaradi katere imajo od njega govorjene besede isto ustvarjajočo,
odrešujočo in poživljajočo moč (samo po besedi). (Jüngel: 173.)
Če kaj, je za reformirano evangeljsko krščanstvo od Luthra do
Bartha značilna ta poudarjenost in središčnost Božje besede, neraz-
družno povezane s središčnostjo Jezusa Kristusa – s tem pa tudi pou-
darjenost in središčnost – seveda na drugi ravni ! – človeške besede v
cerkvi.
Dietrich Korsch takole – sledeč Luthru – povzame »odločilno
vlogo medsebojne povezanosti besede in vere za evangeličansko
razumevanje cerkve«: » Svetost cerkve je … v Božji besedi in pravem
verovanju (Luther). /…/ Vera pride iz besede in se v besedi izrazi.«
(Korsch:164-167.)
Akademik Boris Paternu je ob 400. obletnici Trubarjeve smrti
opozoril: »Mit besede in jezika je postal bistvena sestavina refor-
macije.«(Paternu: 56–57.). Protestantsko apoteozo besede ilustrira s
Kreljevo pesmijo: »Ampak beseda Božja muč/ je prava sama svetla
luč/ ta nam svejti v naši temi /…/ nas trošta, viža, posveti/ druguč
rodi ter ponovi«. (prim. Slovenska protestantska pesmarica, 236.)
191
