Page 194 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 194
S SIMPOZIJEV 2008
II. BOŽJA BESEDA IN/KOT ČLOVEŠKA BESEDA
TER LJUDSKI JEZIKI
Da cerkev oznanja Božjo besedo, seveda ne pomeni, da se v cerkvi
govori (ali v Bibliji piše) kakšna drugačna beseda kot človeška. Ni
posebnih svetih besed, ki bi jih lahko uporabili ali morali uporabiti
za oznanjanje in zapisovanje razodete Božje besede: Božja beseda
razodetja po Barthu sama »osvaja, si prisvaja navadne človeške besede
– ona sama, se pravi Bog in Božja moč/milost«.
Po božji milosti in božji svobodi, suverenosti – in samo po njej –
postane človeška beseda Božja beseda, človeški govor o bogu govor
Boga samega. (Barth 1986: 250.) »V veri postane Božja beseda člo-
veška misel in človeška beseda, seveda ob neskončni nepodobnosti in
neustreznosti, toda ne v popolni tujosti svojemu zgledu /…/ Pri tem
ni mišljena nikakršna imanentna preobrazba človeškega mišljenja,
človeškega jezika, nikakršna ukinitev stisk in zadreg (Ärgerlichkeit), v
katerih je beseda tudi tu meso.« (254.)
Vse povedano o človeški besedi in njenem razmerju do Božje
besede (Boga kot Besede, razodete besede, zapisane in oznanjane
besede) velja tudi za ljudske jezike. Človeškost človeške besede je tudi
v raznolikosti človeških jezikov. Na mestu »človeške besede« so vedno
besede konkretnega in od drugih različnega jezika (vsaj od Babilon-
skega stolpa dalje …).
Za tem ne stoji le tolikokrat navajani Pavlov izrek »Vsak jezik bo
spoznal/slavil Boga«.
Luther 1524: »Od tod se hebrejski jezik imenuje sveti. In sveti Pavel
( Rim1,2) ga imenuje za sveto pisavo, brez dvoma zaradi svete Božje
besede, ki je v njej izražena (verfasst). Prav tako lahko imenujemo sveti
tudi grški jezik, ki je bil pred drugimi izbran, da je bila v njem
zapisana Nova zaveza in da je bila iz njega s prevajanjem kot iz enega
vodnjaka prelita v druge jezike in je posvetila tudi njih.« (LTA 5: 219,
prim. Luther 2002: 61.)
Luther sicer daje prednost prvim svetim jezikom, toda posvečeni
so vsi iz istega vira in razloga, v vseh se izreka razodeta Božja beseda
in nobeden posebej ni Božja beseda sama.
Trubar sam izrazi prepričanje o povezanosti Božje besede in
192
II. BOŽJA BESEDA IN/KOT ČLOVEŠKA BESEDA
TER LJUDSKI JEZIKI
Da cerkev oznanja Božjo besedo, seveda ne pomeni, da se v cerkvi
govori (ali v Bibliji piše) kakšna drugačna beseda kot človeška. Ni
posebnih svetih besed, ki bi jih lahko uporabili ali morali uporabiti
za oznanjanje in zapisovanje razodete Božje besede: Božja beseda
razodetja po Barthu sama »osvaja, si prisvaja navadne človeške besede
– ona sama, se pravi Bog in Božja moč/milost«.
Po božji milosti in božji svobodi, suverenosti – in samo po njej –
postane človeška beseda Božja beseda, človeški govor o bogu govor
Boga samega. (Barth 1986: 250.) »V veri postane Božja beseda člo-
veška misel in človeška beseda, seveda ob neskončni nepodobnosti in
neustreznosti, toda ne v popolni tujosti svojemu zgledu /…/ Pri tem
ni mišljena nikakršna imanentna preobrazba človeškega mišljenja,
človeškega jezika, nikakršna ukinitev stisk in zadreg (Ärgerlichkeit), v
katerih je beseda tudi tu meso.« (254.)
Vse povedano o človeški besedi in njenem razmerju do Božje
besede (Boga kot Besede, razodete besede, zapisane in oznanjane
besede) velja tudi za ljudske jezike. Človeškost človeške besede je tudi
v raznolikosti človeških jezikov. Na mestu »človeške besede« so vedno
besede konkretnega in od drugih različnega jezika (vsaj od Babilon-
skega stolpa dalje …).
Za tem ne stoji le tolikokrat navajani Pavlov izrek »Vsak jezik bo
spoznal/slavil Boga«.
Luther 1524: »Od tod se hebrejski jezik imenuje sveti. In sveti Pavel
( Rim1,2) ga imenuje za sveto pisavo, brez dvoma zaradi svete Božje
besede, ki je v njej izražena (verfasst). Prav tako lahko imenujemo sveti
tudi grški jezik, ki je bil pred drugimi izbran, da je bila v njem
zapisana Nova zaveza in da je bila iz njega s prevajanjem kot iz enega
vodnjaka prelita v druge jezike in je posvetila tudi njih.« (LTA 5: 219,
prim. Luther 2002: 61.)
Luther sicer daje prednost prvim svetim jezikom, toda posvečeni
so vsi iz istega vira in razloga, v vseh se izreka razodeta Božja beseda
in nobeden posebej ni Božja beseda sama.
Trubar sam izrazi prepričanje o povezanosti Božje besede in
192
