Page 380 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 380
PREVODI
v Zürichu tudi ni privedel do plodnega dialoga. Zdelo se je, da so
razlike in nasprotja tako leta 1547 le še okrepljena.
V pismu 26. junija 1548 pa je poizkušal Calvin razložiti svoje teze
v smislu züriške teologije. Za Calvina so bili zakramenti »orodje«
(organa) Božje milosti in obhajilo nudenje Kristusovega telesa in krvi.
To vsekakor ni bilo v skladu s züriškim pojmovanjem. Toda tudi po
Calvinu se Božja milost ne veže na zakramente, Božje delovanje se ne
prenaša nanje, nikakršnega delovanja in učinkovanja zakramenta ni,
ki bi bilo neodvisno od vere. V svojem odgovoru Calvinu zdaj Bullin-
ger kritizira pojem zakramenta kot »orodja milosti«, saj naj bi bila s
tem podelitev milosti vendarle vezana na prejem zakramenta. Calvin
je odgovoril januarja 1549 in upošteval Bullingerjevo kritiko, ko je
dopustil, da Sveti Duh sicer deluje z obhajilom, toda njegovo delo-
vanje ni nujno vezano na čas prejetja zakramenta. Bullingerjev od-
govor marca 1549 izraža veliko olajšanje in veselje, saj da je zdaj
sporazum mogoč in v tem smislu akceptira formulacijo o zakra-
mentih kot orodjih Svetega Duha.
Sprejem
Calvin je za neko sinodo v Bernu let 1548 pripravil veroizpoved
ženevskih teologov z 20 členi o zakramentih. V Bernu je bilo razu-
mevanje obhajila prav tako predmet sporov in prevladoval je odklo-
nilen odnos do Calvina. Sedemnajst od teh členov se tako dobesedno
ujema s kasnejšim Züriškim soglasjem, da lahko sklepamo, kako je v
glavni zadevi to soglasje formuliral Calvin; verjetno je razširjeno in
popravljeno verzijo te veroizpovedi prinesel s seboj v Zürich. Bullinger
mu je pisal, da zdaj osebno srečanje ni več nujno, toda še pred preje-
mom tega pisma je Calvin s Farelom maja 1549 že odpotoval v Zürich.
Tu so v dveh urah uredili in potrdili besedilo soglasja v 26 členih. Pri
tem so »v že obstoječo predlogo vključili člene 1–4, 6, 9 in 22 in jo za
dva člena skrajšali«. Ob tem so se v teh dneh »izčrpno pogovorili o
skupni politiki švicarske zveze nasproti Franciji«. (Busch, 5.)
Vsebina
Consensus v členih 1–6 opisuje temeljne zadeve: odrešenje nam je
dano po Kristusu in izpričano je s pridigo in zakramenti. »Zato
378
v Zürichu tudi ni privedel do plodnega dialoga. Zdelo se je, da so
razlike in nasprotja tako leta 1547 le še okrepljena.
V pismu 26. junija 1548 pa je poizkušal Calvin razložiti svoje teze
v smislu züriške teologije. Za Calvina so bili zakramenti »orodje«
(organa) Božje milosti in obhajilo nudenje Kristusovega telesa in krvi.
To vsekakor ni bilo v skladu s züriškim pojmovanjem. Toda tudi po
Calvinu se Božja milost ne veže na zakramente, Božje delovanje se ne
prenaša nanje, nikakršnega delovanja in učinkovanja zakramenta ni,
ki bi bilo neodvisno od vere. V svojem odgovoru Calvinu zdaj Bullin-
ger kritizira pojem zakramenta kot »orodja milosti«, saj naj bi bila s
tem podelitev milosti vendarle vezana na prejem zakramenta. Calvin
je odgovoril januarja 1549 in upošteval Bullingerjevo kritiko, ko je
dopustil, da Sveti Duh sicer deluje z obhajilom, toda njegovo delo-
vanje ni nujno vezano na čas prejetja zakramenta. Bullingerjev od-
govor marca 1549 izraža veliko olajšanje in veselje, saj da je zdaj
sporazum mogoč in v tem smislu akceptira formulacijo o zakra-
mentih kot orodjih Svetega Duha.
Sprejem
Calvin je za neko sinodo v Bernu let 1548 pripravil veroizpoved
ženevskih teologov z 20 členi o zakramentih. V Bernu je bilo razu-
mevanje obhajila prav tako predmet sporov in prevladoval je odklo-
nilen odnos do Calvina. Sedemnajst od teh členov se tako dobesedno
ujema s kasnejšim Züriškim soglasjem, da lahko sklepamo, kako je v
glavni zadevi to soglasje formuliral Calvin; verjetno je razširjeno in
popravljeno verzijo te veroizpovedi prinesel s seboj v Zürich. Bullinger
mu je pisal, da zdaj osebno srečanje ni več nujno, toda še pred preje-
mom tega pisma je Calvin s Farelom maja 1549 že odpotoval v Zürich.
Tu so v dveh urah uredili in potrdili besedilo soglasja v 26 členih. Pri
tem so »v že obstoječo predlogo vključili člene 1–4, 6, 9 in 22 in jo za
dva člena skrajšali«. Ob tem so se v teh dneh »izčrpno pogovorili o
skupni politiki švicarske zveze nasproti Franciji«. (Busch, 5.)
Vsebina
Consensus v členih 1–6 opisuje temeljne zadeve: odrešenje nam je
dano po Kristusu in izpričano je s pridigo in zakramenti. »Zato
378
