Page 377 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 377
JEAN CALVIN
ki jih razsvetli začasno in ki jim jo nato zaradi njihove nehvaležnosti
odreče in jih pahne v še večjo zaslepljenost.
[…]
9. […] Predestinacija krepi vero vernega
Zaradi tega imajo verni lahko nagnjenje do tega, kar smo povedali
na začetku: vedeti, da predestinacija, če o njej pravilno premišljujemo,
ni za to, da bi ovirala ali omajala vero, temveč prej za to, da bi jo
dodobra potrdila.
[…]
12. Pogubljeni so prikrajšani za Božjo Besedo ali jih Beseda zakrkne
Kakor Gospod vodi s krepostjo svojega klica svoje izvoljene k
odrešenju, za katerega jih je s svojim večnim nasvetom vnaprej določil,
tako po drugi strani razsoja o pogubljenih in izvršuje nad njimi to,
kar je določil, da bo naredil. Posledično so tisti, ki jih je ustvaril za
večno pogubljenje in smrt, instrument njegove jeze in primerki
njegove strogosti: zato da bi jih pripeljal k njihovemu koncu, kjer jih
bo prikrajšal za zmožnost, da bi slišali njegovo Besedo, ali pa jih bo z
njeno pridigo oslepil in jih še bolj zakrknil.
[…]
Kar zadeva drugi člen, imamo o tem vsakodnevno izkušnjo in
veliko primerov je v Pismu. Sto ljudi bo, ki bodo poslušali isto pridigo:
dvajset se jih bo ji pokorilo z vero, drugi je ne bodo upoštevali ali se
bodo norčevali ali jo zavrnili in jo obsodili. Če bo kdo omilil to
raznoterost, češ da izhaja iz njihove lastne hudobije in perverznosti,
to ne bo zadovoljilo: kajti ista hudobija bi zaposlovala razsodnost
vseh, če Gospod tega ne bi pri nekaterih popravil s svojo milostjo.
Tako bi vedno ostajali zaslepljeni, če se ne bi zatekli po pomoč k temu,
kar je dejal sveti Pavel: Kdo ti namreč more dati prednost (1 Kor 4,7)?
S čimer sporoča, da če je nekdo odličnejši od drugega, ni iz svoje
lastne kreposti, ampak edinole iz Božje milosti.
Iz francoščine prevedla Monika Jerič
375
ki jih razsvetli začasno in ki jim jo nato zaradi njihove nehvaležnosti
odreče in jih pahne v še večjo zaslepljenost.
[…]
9. […] Predestinacija krepi vero vernega
Zaradi tega imajo verni lahko nagnjenje do tega, kar smo povedali
na začetku: vedeti, da predestinacija, če o njej pravilno premišljujemo,
ni za to, da bi ovirala ali omajala vero, temveč prej za to, da bi jo
dodobra potrdila.
[…]
12. Pogubljeni so prikrajšani za Božjo Besedo ali jih Beseda zakrkne
Kakor Gospod vodi s krepostjo svojega klica svoje izvoljene k
odrešenju, za katerega jih je s svojim večnim nasvetom vnaprej določil,
tako po drugi strani razsoja o pogubljenih in izvršuje nad njimi to,
kar je določil, da bo naredil. Posledično so tisti, ki jih je ustvaril za
večno pogubljenje in smrt, instrument njegove jeze in primerki
njegove strogosti: zato da bi jih pripeljal k njihovemu koncu, kjer jih
bo prikrajšal za zmožnost, da bi slišali njegovo Besedo, ali pa jih bo z
njeno pridigo oslepil in jih še bolj zakrknil.
[…]
Kar zadeva drugi člen, imamo o tem vsakodnevno izkušnjo in
veliko primerov je v Pismu. Sto ljudi bo, ki bodo poslušali isto pridigo:
dvajset se jih bo ji pokorilo z vero, drugi je ne bodo upoštevali ali se
bodo norčevali ali jo zavrnili in jo obsodili. Če bo kdo omilil to
raznoterost, češ da izhaja iz njihove lastne hudobije in perverznosti,
to ne bo zadovoljilo: kajti ista hudobija bi zaposlovala razsodnost
vseh, če Gospod tega ne bi pri nekaterih popravil s svojo milostjo.
Tako bi vedno ostajali zaslepljeni, če se ne bi zatekli po pomoč k temu,
kar je dejal sveti Pavel: Kdo ti namreč more dati prednost (1 Kor 4,7)?
S čimer sporoča, da če je nekdo odličnejši od drugega, ni iz svoje
lastne kreposti, ampak edinole iz Božje milosti.
Iz francoščine prevedla Monika Jerič
375
