Page 378 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 378
PREVODI
Ernst Saxer
BULLINGER, CALVIN
IN CONSENSUS TIGURINUS
Uvod
Dvajsetega maja 1549 sta Calvin in Bullinger v Zürichu dosegla
»obojestransko soglasje v zadevi zakramenta«, Consensio mutua in re
sacramentaria; v 19. stoletju so ga začeli na kratko označevati kot
Consensus Tigurinus, »Züriško soglasje« (sporazum). Šlo je predvsem
za poenotenje v razumevanju obhajila (Abendmahl), ki je bilo med
glavnimi spornimi vprašanji v razhajanju različnih reformatorskih
smeri. Consensus je bil natisnjen v Zürichu in Ženevi leta 1551 v
latinščini in nemščini oziroma francoščini. Z njim je bil storjen prvi
korak k oblikovanju reformirane veroizpovedi, ki je presegla meje
med züriško in ženevsko reformacijo; seveda pa je bila tudi odločilen
korak k ločitvi od nastajajoče luteranske Cerkve. Zasluga za poeno-
tenje gre predvsem Calvinu, njegovi pobudi in vztrajnemu prizade-
vanju za sporazum.
Izhodiščna situacija
Po verskih pogovorih v Marburgu leta 1529 so züriški teologi
predvsem poizkušali odbraniti razmejitev, na kateri so takrat vztra-
jali: vsebina zakramenta je »duhovno použivanje Kristusovega telesa«
in s tem sprejemanje njegovih odrešilnih dobrin v zaupanju v Kri-
stusa, ne pa kakršna koli Kristusova telesna navzočnost in s tem tudi
»objektiviteta« podelitve zakramenta kot zaklada in podaritve zveli-
čanja (kot formulira Luther v Velikem katekizmu). Ozadje züriškega
pogleda je bilo jasneje opisano v Prvi helvetski veroizpovedi iz leta 1536:
zunanjemu izvajanju zakramentov naj se ne pripiše ničesar, kar se
sme pripisati samo delovanju Svetega Duha. Posledično se je tako
večala distanca do Luthra in oddaljevalo poenotenje z njim.
376
Ernst Saxer
BULLINGER, CALVIN
IN CONSENSUS TIGURINUS
Uvod
Dvajsetega maja 1549 sta Calvin in Bullinger v Zürichu dosegla
»obojestransko soglasje v zadevi zakramenta«, Consensio mutua in re
sacramentaria; v 19. stoletju so ga začeli na kratko označevati kot
Consensus Tigurinus, »Züriško soglasje« (sporazum). Šlo je predvsem
za poenotenje v razumevanju obhajila (Abendmahl), ki je bilo med
glavnimi spornimi vprašanji v razhajanju različnih reformatorskih
smeri. Consensus je bil natisnjen v Zürichu in Ženevi leta 1551 v
latinščini in nemščini oziroma francoščini. Z njim je bil storjen prvi
korak k oblikovanju reformirane veroizpovedi, ki je presegla meje
med züriško in ženevsko reformacijo; seveda pa je bila tudi odločilen
korak k ločitvi od nastajajoče luteranske Cerkve. Zasluga za poeno-
tenje gre predvsem Calvinu, njegovi pobudi in vztrajnemu prizade-
vanju za sporazum.
Izhodiščna situacija
Po verskih pogovorih v Marburgu leta 1529 so züriški teologi
predvsem poizkušali odbraniti razmejitev, na kateri so takrat vztra-
jali: vsebina zakramenta je »duhovno použivanje Kristusovega telesa«
in s tem sprejemanje njegovih odrešilnih dobrin v zaupanju v Kri-
stusa, ne pa kakršna koli Kristusova telesna navzočnost in s tem tudi
»objektiviteta« podelitve zakramenta kot zaklada in podaritve zveli-
čanja (kot formulira Luther v Velikem katekizmu). Ozadje züriškega
pogleda je bilo jasneje opisano v Prvi helvetski veroizpovedi iz leta 1536:
zunanjemu izvajanju zakramentov naj se ne pripiše ničesar, kar se
sme pripisati samo delovanju Svetega Duha. Posledično se je tako
večala distanca do Luthra in oddaljevalo poenotenje z njim.
376
