Page 383 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 383
ERNST SAXER
na nas in v katerih mi najdemo Kristusa z vsemi njegovimi darovi. Tu
lahko vidimo, da je Bullinger prišel naproti Calvinovemu vidiku in
prizadevanju.
V modernem žargonu lahko kljub zadržkom govorimo o spora-
zumu Consensus Tigurinus kot o win-win razmerju. Calvin je dobil v
Zürichu odločilno oporo za svojo ženevsko Cerkev in podporo huge-
notom. Bullinger je lahko računal na povezanost s Calvinom pri
svojih nadaljnjih ekumenskih prizadevanjih znotraj protestantizma.
Bilo bi pretirano, če bi Züriško soglasje slavili kot »rešitev enotnosti
reformiranega protestantizma«. Bilo pa je vsekakor signal z velikan-
skim odmevom k prebujanju močnejšega občutka povezanosti različ-
nih reformiranih tokov.
VIR
Der Consensus Tigurinus (1549), nemški uvod in prevod Eberharda Buscha, v :
Calvin Studienausgabe, Bd. 4: Reformatorische Klärungen, Neukirchen-Vluyn
2002, 1–27.
LITERATURA
Ulrich Gäbler, Das Zustandekommen des Consensus Tigurinus im Jahre 1549, v:
Theologische Literaturzeitung 104, 1979, 322–331.
Wulfert de Greef, The Writings of John Calvin. An Introductory Guide, Grand Rapids
1993, posebej: Agreement with Bullinger and Zuerich (184–190) in Debate with
the Lutherans Westphal and Heshusius about Consensus Tigurinus (190–193).
Gotfried W. Locher, Streit unter Gästen. Die Lehre aus der Abendmahlsdebatte der
Reformatoren für das Verständnis und Feier des Abendmahls heute, Theologische
Studien 110, Zürich 1972.
Gotfried W. Locher, Die Zwinglische Reformation im Rahmen der europäischen
Kirchengeschichte, Göttingen – Zürich 1979.
Fritz Blanke und Immanuel Leuschner, Heinrich Bullinger. Vater der reformierten
Kirche, Zürich 1990.
Prevedel Marko Kerševan
381
na nas in v katerih mi najdemo Kristusa z vsemi njegovimi darovi. Tu
lahko vidimo, da je Bullinger prišel naproti Calvinovemu vidiku in
prizadevanju.
V modernem žargonu lahko kljub zadržkom govorimo o spora-
zumu Consensus Tigurinus kot o win-win razmerju. Calvin je dobil v
Zürichu odločilno oporo za svojo ženevsko Cerkev in podporo huge-
notom. Bullinger je lahko računal na povezanost s Calvinom pri
svojih nadaljnjih ekumenskih prizadevanjih znotraj protestantizma.
Bilo bi pretirano, če bi Züriško soglasje slavili kot »rešitev enotnosti
reformiranega protestantizma«. Bilo pa je vsekakor signal z velikan-
skim odmevom k prebujanju močnejšega občutka povezanosti različ-
nih reformiranih tokov.
VIR
Der Consensus Tigurinus (1549), nemški uvod in prevod Eberharda Buscha, v :
Calvin Studienausgabe, Bd. 4: Reformatorische Klärungen, Neukirchen-Vluyn
2002, 1–27.
LITERATURA
Ulrich Gäbler, Das Zustandekommen des Consensus Tigurinus im Jahre 1549, v:
Theologische Literaturzeitung 104, 1979, 322–331.
Wulfert de Greef, The Writings of John Calvin. An Introductory Guide, Grand Rapids
1993, posebej: Agreement with Bullinger and Zuerich (184–190) in Debate with
the Lutherans Westphal and Heshusius about Consensus Tigurinus (190–193).
Gotfried W. Locher, Streit unter Gästen. Die Lehre aus der Abendmahlsdebatte der
Reformatoren für das Verständnis und Feier des Abendmahls heute, Theologische
Studien 110, Zürich 1972.
Gotfried W. Locher, Die Zwinglische Reformation im Rahmen der europäischen
Kirchengeschichte, Göttingen – Zürich 1979.
Fritz Blanke und Immanuel Leuschner, Heinrich Bullinger. Vater der reformierten
Kirche, Zürich 1990.
Prevedel Marko Kerševan
381
