Page 375 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 375
JEAN CALVIN
kakor ogledalo, v katerem je treba kontemplirati našo izvoljenost in v
katerem bomo kontemplirali brez zmote; kajti on je namreč tisti, v
katerem je nebeški Oče ponudil, da se utelesijo tisti, za katere je hotel,
da so za vso večnost njegovi, da bi tako izpovedal31 svojim otrokom
vse, ki jih je prepoznal kot svoje pripadnike. Dovolj očiten dokaz
imamo, da smo zapisani v knjigi življenja, če se izročimo Kristusu.
Dovolj se nam je torej dal, ko nam je skozi pridigo evangelija
izpričal, da nam je izročil Očeta, da bi bil tako naš z vsemi svojimi
dobrotami. Rečeno je, da ga nosimo in da smo združeni z njim, da bi
živeli, ker je živ on. Pogosto se ponovi ta stavek, da nebeški Oče ni
prizanesel lastnemu Sinu (Rim 8,32), da bi se nihče, kdor veruje vanj,
ne pogubil (Jn 3,16). Rečeno je tudi, da kdorkoli veruje vanj, prestopi
iz smrti v življenje (Jn 5,24); v tem smislu se imenuje kruh življenja,
in kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj (Jn 6,35, 6,58). Pravim, da je on
priča, da bodo vsi tisti, ki ga bodo sprejeli s pravo vero, sprejeti pri
nebeškem Očetu kot njegovi otroci. Če bi si želeli kaj več od tega, da
smo njegovi otroci in dediči Boga, bi se prav lahko dvignili više od
Kristusa! Toda če je to naša zadnja meja, ali ni to, kot da bi povsem
pobesneli iskali zunaj Kristusa to, kar smo že prejeli po njem in česar
ni mogoče najti razen po njem? Še več, ker je večna modrost Očeta,
nespremenljiva volja, nepreklicen nasvet, se ne smemo bati, da bi se
moglo tisto, kar nam oznanja skozi njegova usta, kakorkoli razliko-
vati od volje Očeta, ki ga iščemo. Toda raje nam jo izkazuje zvesto,
táko, kot je od začetka in mora biti vekomaj.
Ta nauk se mora z enako močjo udejanjati tudi v naših molitvah.
Kajti čeprav nam vera naše izvoljenosti daje pogum, da kličemo na
pomoč Boga, je vendarle prazna špekulacija, kadar oblikujemo svoje
prošnje takole: Moj Bog, če sem izvoljen, usliši me! Raje ima, da nas
njegove obljube zadovoljijo, ne da bi iskali drugje, naj nam bo naklo-
njen ali ne. Ta obzirnost32 nas bo odrešila mnogih vezi, kolikor bomo
upoštevali to, kar je zapisano kot prava raba, in kolikor tega ne bomo
lahkomiselno vlekli sem in tja in na hitrico.
[…]
31 Uvideli.
32 Ta razsodnost, ta modrost.
373
kakor ogledalo, v katerem je treba kontemplirati našo izvoljenost in v
katerem bomo kontemplirali brez zmote; kajti on je namreč tisti, v
katerem je nebeški Oče ponudil, da se utelesijo tisti, za katere je hotel,
da so za vso večnost njegovi, da bi tako izpovedal31 svojim otrokom
vse, ki jih je prepoznal kot svoje pripadnike. Dovolj očiten dokaz
imamo, da smo zapisani v knjigi življenja, če se izročimo Kristusu.
Dovolj se nam je torej dal, ko nam je skozi pridigo evangelija
izpričal, da nam je izročil Očeta, da bi bil tako naš z vsemi svojimi
dobrotami. Rečeno je, da ga nosimo in da smo združeni z njim, da bi
živeli, ker je živ on. Pogosto se ponovi ta stavek, da nebeški Oče ni
prizanesel lastnemu Sinu (Rim 8,32), da bi se nihče, kdor veruje vanj,
ne pogubil (Jn 3,16). Rečeno je tudi, da kdorkoli veruje vanj, prestopi
iz smrti v življenje (Jn 5,24); v tem smislu se imenuje kruh življenja,
in kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj (Jn 6,35, 6,58). Pravim, da je on
priča, da bodo vsi tisti, ki ga bodo sprejeli s pravo vero, sprejeti pri
nebeškem Očetu kot njegovi otroci. Če bi si želeli kaj več od tega, da
smo njegovi otroci in dediči Boga, bi se prav lahko dvignili više od
Kristusa! Toda če je to naša zadnja meja, ali ni to, kot da bi povsem
pobesneli iskali zunaj Kristusa to, kar smo že prejeli po njem in česar
ni mogoče najti razen po njem? Še več, ker je večna modrost Očeta,
nespremenljiva volja, nepreklicen nasvet, se ne smemo bati, da bi se
moglo tisto, kar nam oznanja skozi njegova usta, kakorkoli razliko-
vati od volje Očeta, ki ga iščemo. Toda raje nam jo izkazuje zvesto,
táko, kot je od začetka in mora biti vekomaj.
Ta nauk se mora z enako močjo udejanjati tudi v naših molitvah.
Kajti čeprav nam vera naše izvoljenosti daje pogum, da kličemo na
pomoč Boga, je vendarle prazna špekulacija, kadar oblikujemo svoje
prošnje takole: Moj Bog, če sem izvoljen, usliši me! Raje ima, da nas
njegove obljube zadovoljijo, ne da bi iskali drugje, naj nam bo naklo-
njen ali ne. Ta obzirnost32 nas bo odrešila mnogih vezi, kolikor bomo
upoštevali to, kar je zapisano kot prava raba, in kolikor tega ne bomo
lahkomiselno vlekli sem in tja in na hitrico.
[…]
31 Uvideli.
32 Ta razsodnost, ta modrost.
373
