Page 381 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 381
ERNST SAXER
moramo postati eno z njim in se vkoreniniti v njegovo telo« (člen 5).
Jedro je v členu 7, ki govori o smotru zakramenta. Najprej s zwingli-
jevskimi formulacijami: zakramenti so »znaki in označevalci krščan-
skega verovanja in krščanske skupnosti […] spodbuda za našo zahvalo
[…] in dolžnosti«. Calvinov interes je upoštevan s poudarjanjem
formulacije, da »nam Bog z zakramenti izpričuje [bezeugt], ponavzo-
čuje [vergegenwärtigt] in potrjuje [besiegelt] svojo milost«. Z uporabo
pojma pečata/potrdila v členu 7 in 8 je ohranjen ostanek Calvinovega
pojmovanja objektivitete zakramentalnega daru; prav tako z oznako
kruha kot »zastave [zastavljenega predmeta] za našo skupnost s
Kristusom« (člen 26). Člena 8 in 9 obravnavata razlikovanje med
znakom in stvarjo ter duhovno sprejemanje Kristusovega odrešilnega
daru. Člen 10 razlaga, da z zakramenti povezana Kristusova obljuba
vodi k veri in k učinkovanju zakramentov – in pav to je temeljno
skupno reformatorsko spoznanje in prepričanje! Členi 11–15 zago-
tavljajo, da zakramenti sami po sebi nimajo učinka in spomnijo na
1 Kor 3,7, kjer je rečeno, da ljudje sadijo in zalivajo, a rasti da le Bog.
Člen 15 tako zameji domet govora o zakramentu kot pečatu in
hranilu vere v tem smislu, da je le Bog avtor (Urheber) in le Sveti Duh
dejanski pečat. Člen 16 vztraja, da so odrešenjskega daru deležni le
izvoljeni in po členu 18 le verujoči. Zakramenti ne podeljujejo milosti
– s tem nasprotuje 17 člen rimskokatoliškemu nauku. Člen 19 ugo-
tavlja, da so verujoči v skupnosti s Kristusom tudi pred sprejetjem
zakramenta in brez njegovega sprejetja – neodločeno ostaja, ali za
neverujočega sprejetje zakramenta nima nobenega učinka in mu je
celo v škodo. Člen 20 zagotavlja, da korist zakramenta ni vezana na
trenutek/čas njegovega prejemanja. Členi 21–26 zavračajo napačna
pojmovanja: člen 21 predstavo o Kristusovi telesni, prostorski navzoč-
nosti; člen 22 dobesedno razlago Gospodovih besed »to je moje telo«;
člen 23 kakršnokoli pomešanje substance Jezusovega telesa in krvi z
našim telesom in krvjo; člen 24 zavrača nauk o transsubstanciaciji in
vse druge načine povezanosti Kristusa s kruhom (proti Luthru); člen
25 in 26 govorita o prostorski omejenosti Jezusovega telesa v nebesih
in zavračata čaščenje Kristusa v kruhu, hostiji.
379
moramo postati eno z njim in se vkoreniniti v njegovo telo« (člen 5).
Jedro je v členu 7, ki govori o smotru zakramenta. Najprej s zwingli-
jevskimi formulacijami: zakramenti so »znaki in označevalci krščan-
skega verovanja in krščanske skupnosti […] spodbuda za našo zahvalo
[…] in dolžnosti«. Calvinov interes je upoštevan s poudarjanjem
formulacije, da »nam Bog z zakramenti izpričuje [bezeugt], ponavzo-
čuje [vergegenwärtigt] in potrjuje [besiegelt] svojo milost«. Z uporabo
pojma pečata/potrdila v členu 7 in 8 je ohranjen ostanek Calvinovega
pojmovanja objektivitete zakramentalnega daru; prav tako z oznako
kruha kot »zastave [zastavljenega predmeta] za našo skupnost s
Kristusom« (člen 26). Člena 8 in 9 obravnavata razlikovanje med
znakom in stvarjo ter duhovno sprejemanje Kristusovega odrešilnega
daru. Člen 10 razlaga, da z zakramenti povezana Kristusova obljuba
vodi k veri in k učinkovanju zakramentov – in pav to je temeljno
skupno reformatorsko spoznanje in prepričanje! Členi 11–15 zago-
tavljajo, da zakramenti sami po sebi nimajo učinka in spomnijo na
1 Kor 3,7, kjer je rečeno, da ljudje sadijo in zalivajo, a rasti da le Bog.
Člen 15 tako zameji domet govora o zakramentu kot pečatu in
hranilu vere v tem smislu, da je le Bog avtor (Urheber) in le Sveti Duh
dejanski pečat. Člen 16 vztraja, da so odrešenjskega daru deležni le
izvoljeni in po členu 18 le verujoči. Zakramenti ne podeljujejo milosti
– s tem nasprotuje 17 člen rimskokatoliškemu nauku. Člen 19 ugo-
tavlja, da so verujoči v skupnosti s Kristusom tudi pred sprejetjem
zakramenta in brez njegovega sprejetja – neodločeno ostaja, ali za
neverujočega sprejetje zakramenta nima nobenega učinka in mu je
celo v škodo. Člen 20 zagotavlja, da korist zakramenta ni vezana na
trenutek/čas njegovega prejemanja. Členi 21–26 zavračajo napačna
pojmovanja: člen 21 predstavo o Kristusovi telesni, prostorski navzoč-
nosti; člen 22 dobesedno razlago Gospodovih besed »to je moje telo«;
člen 23 kakršnokoli pomešanje substance Jezusovega telesa in krvi z
našim telesom in krvjo; člen 24 zavrača nauk o transsubstanciaciji in
vse druge načine povezanosti Kristusa s kruhom (proti Luthru); člen
25 in 26 govorita o prostorski omejenosti Jezusovega telesa v nebesih
in zavračata čaščenje Kristusa v kruhu, hostiji.
379
