Page 382 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 382
PREVODI
Objava in vpliv
Besedilo ni bilo takoj objavljeno, temveč je krožilo v prepisih, da
bi doseglo privolitev tudi v drugih švicarskih Cerkvah. V Bernu in
Baslu so bili najprej zadržani, ker niso sodelovali pri dogovarjanju.
Soglasje je doživelo pritrjevanje iz vse Evrope, tudi od Bucerja in celo
Melanchthona. Natisnjeno je bilo februarja 1551 v Zürichu in aprila
istega leta v Ženevi, najprej v latinščini. Calvin ga je pospremil z
uvodom, iz Züricha pa je prišla sklepna beseda. V njej so – tipično za
züriško teologijo – zagotavljali, da so vedno odprti za boljšo razlago
zakramentov in da od nikogar ne pričakujejo, da bi moral podpisati
prav predloženo besedilo sporazuma! V istem letu je izšla v Züricu že
nemška in v Ženevi francoska verzija.
Calvin je še vedno upal, da bo Consensus prispeval k širšemu
poenotenju reformatorskih Cerkva. Toda luteranska stran je njega in
vse reformirane Švicarje ostro napadla. Joachim Westphal iz Ham-
burga je v »grozečem« poenotenju reformiranih videl nevarnost za
pravo, to je pristno lutrovsko reformacijo. Calvin najprej ni hotel
nadaljevati polemike; toda Bullinger ga je k temu spodbudil in tudi
sam je bil razočaran nad luteransko reakcijo, nasproti kateri je molčal
tudi Melanchthon. Tako je Calvin v dogovoru z Bullingerjem napisal
obsežen zagovor Defensio sanae et orthodoxae doctrinae de sacramentis, ki
mu je bilo priloženo besedilo Soglasja. Leta 1555 je zagovor izšel s
pristankom vseh reformiranih švicarskih Cerkva. Spori so se vlekli še
dolga leta. Soglasje je »faktično postalo povod za veliko znotraj-
evangeljsko nesoglasje v protestantizmu […] za njegovo razcepljenje
na luteransko in reformirano veroizpoved« (Busch 9).
Počastitev
Consensus je dokument ekumenskega prizadevanja in iskanja dveh
reformatorjev. Skupna podlaga je bila Calvinova predloga, v kateri
pa je Calvin v marsičem že upošteval Bullingerjeve ugovore iz prejš-
njih razprav. Odpovedal se je predvsem eni ključni točki: uporabi
pojma substantia sacramenti kot oznake za dejansko navzočnost Kristu-
sa v zakramentu. Kljub temu se je pred Bucerjem lahko zagovarjal,
da je uveljavil glavne točke svojega razumevanja zakramenta obhajila:
zakramenti kot zastavni predmeti Božje milosti, s katerimi Bog deluje
380
Objava in vpliv
Besedilo ni bilo takoj objavljeno, temveč je krožilo v prepisih, da
bi doseglo privolitev tudi v drugih švicarskih Cerkvah. V Bernu in
Baslu so bili najprej zadržani, ker niso sodelovali pri dogovarjanju.
Soglasje je doživelo pritrjevanje iz vse Evrope, tudi od Bucerja in celo
Melanchthona. Natisnjeno je bilo februarja 1551 v Zürichu in aprila
istega leta v Ženevi, najprej v latinščini. Calvin ga je pospremil z
uvodom, iz Züricha pa je prišla sklepna beseda. V njej so – tipično za
züriško teologijo – zagotavljali, da so vedno odprti za boljšo razlago
zakramentov in da od nikogar ne pričakujejo, da bi moral podpisati
prav predloženo besedilo sporazuma! V istem letu je izšla v Züricu že
nemška in v Ženevi francoska verzija.
Calvin je še vedno upal, da bo Consensus prispeval k širšemu
poenotenju reformatorskih Cerkva. Toda luteranska stran je njega in
vse reformirane Švicarje ostro napadla. Joachim Westphal iz Ham-
burga je v »grozečem« poenotenju reformiranih videl nevarnost za
pravo, to je pristno lutrovsko reformacijo. Calvin najprej ni hotel
nadaljevati polemike; toda Bullinger ga je k temu spodbudil in tudi
sam je bil razočaran nad luteransko reakcijo, nasproti kateri je molčal
tudi Melanchthon. Tako je Calvin v dogovoru z Bullingerjem napisal
obsežen zagovor Defensio sanae et orthodoxae doctrinae de sacramentis, ki
mu je bilo priloženo besedilo Soglasja. Leta 1555 je zagovor izšel s
pristankom vseh reformiranih švicarskih Cerkva. Spori so se vlekli še
dolga leta. Soglasje je »faktično postalo povod za veliko znotraj-
evangeljsko nesoglasje v protestantizmu […] za njegovo razcepljenje
na luteransko in reformirano veroizpoved« (Busch 9).
Počastitev
Consensus je dokument ekumenskega prizadevanja in iskanja dveh
reformatorjev. Skupna podlaga je bila Calvinova predloga, v kateri
pa je Calvin v marsičem že upošteval Bullingerjeve ugovore iz prejš-
njih razprav. Odpovedal se je predvsem eni ključni točki: uporabi
pojma substantia sacramenti kot oznake za dejansko navzočnost Kristu-
sa v zakramentu. Kljub temu se je pred Bucerjem lahko zagovarjal,
da je uveljavil glavne točke svojega razumevanja zakramenta obhajila:
zakramenti kot zastavni predmeti Božje milosti, s katerimi Bog deluje
380
