Page 386 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 386
NOVE KNJIGE
PROTESTANTSKA PESMARICA
Ivan Florjanc in Edo Škulj, Slovenski protestantski napevi
Družina, Ljubljana 2008
Knjiga slovenskih protestantskih napevov, ki jih je za štiriglasni
zbor harmoniziral Ivan Florjanc, omogoča kakovostno ohranjanje
slovenskega protestantskega pevskega izročila. To je zdaj že druga,
dopolnjena in popravljena izdaja, posvečena pa je 500. obletnici
Trubarjevega rojstva. Uvodni prispevek in uvod k protestantskim
napevom je prispeval Edo Škulj, jezikovno redakcijo besedil je pojasnil
Jože Faganel, Ivan Florjanc pa je dodal sestavek o stilnih priredbah
pesmi iz slovenskih protestantskih pesmaric.
Slovenski protestantski napevi so bili predmet razpravljanja že od
Ludwiga Theodorja Elzeja (1884), Evgena Lampeta, Josipa Mantua-
nija in predvsem Josipa Čerina, ki je s to temo doktoriral na dunajski
univerzi pri profesorju Guidu Adlerju. Prevod njegove disertacije je
izšel leta 1908 v Trubarjevem zborniku, ki ga je uredil Fran Ilešič. Čerin
je ugotovil, da so vsi napevi v Trubarjevih pesmaricah vzeti iz nemških
predlog, iz nemškega protestantskega cerkvenega petja ter da imajo
svoj izvor v katoliškem cerkvenem ali pa v nemškem ali češkem
ljudskem petju. Ob tem je tudi sodil, da bi bile lahko te melodije brez
dvoma postale prvi temelj našemu »samotvornemu muzikalnemu
razvoju, da jih ni ognju izročila protireformacija«. Ta, doslej najob-
širnejša študija o protestantskih napevih pa je žal izšla v okrnjeni
obliki, nad čemer se je pritoževal že Čerin sam. V muzikološkem
oddelku ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice je shranjen
izvod zbornika s Čerinovimi pripombami glede prevoda in glede
posegov Mateja Hubada. Ohranjena je tudi dokumentacija o stikih
med njim in Ilešičem, iz katere je razvidno, da se je Čerin močno
pritoževal nad posegi v njegovo delo. Ob teh ugotovitvah pač kaže
384
PROTESTANTSKA PESMARICA
Ivan Florjanc in Edo Škulj, Slovenski protestantski napevi
Družina, Ljubljana 2008
Knjiga slovenskih protestantskih napevov, ki jih je za štiriglasni
zbor harmoniziral Ivan Florjanc, omogoča kakovostno ohranjanje
slovenskega protestantskega pevskega izročila. To je zdaj že druga,
dopolnjena in popravljena izdaja, posvečena pa je 500. obletnici
Trubarjevega rojstva. Uvodni prispevek in uvod k protestantskim
napevom je prispeval Edo Škulj, jezikovno redakcijo besedil je pojasnil
Jože Faganel, Ivan Florjanc pa je dodal sestavek o stilnih priredbah
pesmi iz slovenskih protestantskih pesmaric.
Slovenski protestantski napevi so bili predmet razpravljanja že od
Ludwiga Theodorja Elzeja (1884), Evgena Lampeta, Josipa Mantua-
nija in predvsem Josipa Čerina, ki je s to temo doktoriral na dunajski
univerzi pri profesorju Guidu Adlerju. Prevod njegove disertacije je
izšel leta 1908 v Trubarjevem zborniku, ki ga je uredil Fran Ilešič. Čerin
je ugotovil, da so vsi napevi v Trubarjevih pesmaricah vzeti iz nemških
predlog, iz nemškega protestantskega cerkvenega petja ter da imajo
svoj izvor v katoliškem cerkvenem ali pa v nemškem ali češkem
ljudskem petju. Ob tem je tudi sodil, da bi bile lahko te melodije brez
dvoma postale prvi temelj našemu »samotvornemu muzikalnemu
razvoju, da jih ni ognju izročila protireformacija«. Ta, doslej najob-
širnejša študija o protestantskih napevih pa je žal izšla v okrnjeni
obliki, nad čemer se je pritoževal že Čerin sam. V muzikološkem
oddelku ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice je shranjen
izvod zbornika s Čerinovimi pripombami glede prevoda in glede
posegov Mateja Hubada. Ohranjena je tudi dokumentacija o stikih
med njim in Ilešičem, iz katere je razvidno, da se je Čerin močno
pritoževal nad posegi v njegovo delo. Ob teh ugotovitvah pač kaže
384
