Page 389 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 389
NOVE KNJIGE
in solidarnosti kot temelj naše identitete, ki ohranja pluralizem in
toleranco, naj bo naš orientacijski čut« (str. 357), tj. »čut za sočutje
(vživljanje)« (str. 393).
Knjiga obsega 499 strani in je razdeljena na tri dele, vsakega pa
sestavljajo po tri samostojne študije. Prvo študijo prvega dela z
naslovom O brezpogojnem filozofinja namenja razpravljanju o precej
zamolčanem vplivu Arthurja Schopenhauerja na Friedricha Nie-
tzscheja. Avtorica poudarja odrešenjsko stran filozofije obeh filo-
zofov in ugotavlja, da gre pri njiju za »hermenevtiko bivajočega, ki ji
je svet uspelo razvozlati oziroma dešifrirati skozi pojem življenja« (str.
67). Nietzscheja je nagovorila vedrina Schopenhauerjeve filozofije,
doumel je, »da Schopenhauer nikakor ni […] zaklinjalec pesimizma,
ampak pesimizem zaustavlja […]« (str. 49). Schopenhauer in Nie-
tzsche sta predvsem filozofa življenja, njuna filozofija zato ni vednost,
trdi avtorica, ampak modrost sveta, njuna etika pa je etika biti –
ponaravljena etika brez tiranije dobrega. Etiko biti izraža misel
starogrškega pesnika Pindarja Postani takšen, za kakršnega se spoznaš,
da si, ki jo Nietzsche povzema v več delih in z njo opisuje lastno
filozofsko oblikovanje, pa tudi svoj odnos do Schopenhauerja. Samo-
spoznanje in spoznanje sveta sta, kot piše Cvetka Hedžet Tóth,
neločljivi, resnična vsebina morale pa je Suum cuique (Vsakomur svoje)
in Neminem laede, imo omnes quantum potes, iuva (Nikomur ne škoduj,
temveč vsem pomagaj, kolikor moreš). Filozofinja trdi, da sta nas
Schopenhauer in Nietzsche »prepričala v emancipacijsko poslanstvo
etizacije sveta, ki tudi politiko razume vedno samo kot sredstvo,
nikdar kot cilj« (str. 13).
Razpravi o Schopenhauerju in Nietzscheju sledi študija o prote-
stantskem teologu in filozofu Paulu Tillichu in njegovi teologiji brez
Boga oz. religiji konkretnega duha. V njej avtorica poudarja, da
ateizacija ni razlog za opuščanje pojma svetosti. Tillich religije ne
razume kot Božje razodetje, temveč kot ustvarjalno prvino in funkcijo
človekovega duha. Avtorica predstavlja njegovo pojmovanje svetega
in brezpogojnega. Sveto je zakramentalni temelj vseh religij, je najvišja
skrb za celoto bivajočega. Tillich je prepričan, da brezpogojno ni bitje,
ampak kvaliteta; vera je usmerjenost k brezpogojnemu prek simbolov,
Bog je simbol za brezpogojno. Religije, poudarja filozofinja, po
387
in solidarnosti kot temelj naše identitete, ki ohranja pluralizem in
toleranco, naj bo naš orientacijski čut« (str. 357), tj. »čut za sočutje
(vživljanje)« (str. 393).
Knjiga obsega 499 strani in je razdeljena na tri dele, vsakega pa
sestavljajo po tri samostojne študije. Prvo študijo prvega dela z
naslovom O brezpogojnem filozofinja namenja razpravljanju o precej
zamolčanem vplivu Arthurja Schopenhauerja na Friedricha Nie-
tzscheja. Avtorica poudarja odrešenjsko stran filozofije obeh filo-
zofov in ugotavlja, da gre pri njiju za »hermenevtiko bivajočega, ki ji
je svet uspelo razvozlati oziroma dešifrirati skozi pojem življenja« (str.
67). Nietzscheja je nagovorila vedrina Schopenhauerjeve filozofije,
doumel je, »da Schopenhauer nikakor ni […] zaklinjalec pesimizma,
ampak pesimizem zaustavlja […]« (str. 49). Schopenhauer in Nie-
tzsche sta predvsem filozofa življenja, njuna filozofija zato ni vednost,
trdi avtorica, ampak modrost sveta, njuna etika pa je etika biti –
ponaravljena etika brez tiranije dobrega. Etiko biti izraža misel
starogrškega pesnika Pindarja Postani takšen, za kakršnega se spoznaš,
da si, ki jo Nietzsche povzema v več delih in z njo opisuje lastno
filozofsko oblikovanje, pa tudi svoj odnos do Schopenhauerja. Samo-
spoznanje in spoznanje sveta sta, kot piše Cvetka Hedžet Tóth,
neločljivi, resnična vsebina morale pa je Suum cuique (Vsakomur svoje)
in Neminem laede, imo omnes quantum potes, iuva (Nikomur ne škoduj,
temveč vsem pomagaj, kolikor moreš). Filozofinja trdi, da sta nas
Schopenhauer in Nietzsche »prepričala v emancipacijsko poslanstvo
etizacije sveta, ki tudi politiko razume vedno samo kot sredstvo,
nikdar kot cilj« (str. 13).
Razpravi o Schopenhauerju in Nietzscheju sledi študija o prote-
stantskem teologu in filozofu Paulu Tillichu in njegovi teologiji brez
Boga oz. religiji konkretnega duha. V njej avtorica poudarja, da
ateizacija ni razlog za opuščanje pojma svetosti. Tillich religije ne
razume kot Božje razodetje, temveč kot ustvarjalno prvino in funkcijo
človekovega duha. Avtorica predstavlja njegovo pojmovanje svetega
in brezpogojnega. Sveto je zakramentalni temelj vseh religij, je najvišja
skrb za celoto bivajočega. Tillich je prepričan, da brezpogojno ni bitje,
ampak kvaliteta; vera je usmerjenost k brezpogojnemu prek simbolov,
Bog je simbol za brezpogojno. Religije, poudarja filozofinja, po
387
