Page 390 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 390
NOVE KNJIGE
Tillichu ni mogoče misliti brez ateističnega elementa, ki ga v Svetem
pismu izraža izrek Ne delaj si rezane podobe (2 Mz 20,4). Razmišlja tudi
o Tillichovem prizadevanju za pozitiven odnos med katolicizmom in
protestantizmom in navaja njegovo zahtevo, zapisano v delu Sistematska
teologija, da se mora »protestantsko načelo« združiti s »katoliško substanco«.
Katolicizem poudarja svetost biti in je zato zakramentalna religija,
protestantizem pa se osredinja na svetost najstva in je eshatološka
religija. Tillich trdi, da protestantizem potrebuje večni dotok zakra-
mentalnih elementov iz katolicizma in celo da se protestantizem in
katolicizem ohranjata zaradi slabosti drug drugega. Tillichova misel
je na meji med filozofijo in teologijo, njegovo razumevanje prote-
stantizma je filozofsko in Tillich je, piše avtorica, mnogim filozofom,
tudi frankfurtski šoli, »pokazal, kako je logos prežet z življenjem, tudi
tam, kjer se zdi, da filozofijo obvladuje čista teonomija […], v svojem
najbolj skrajnem pomenu je filozofija brezpogojnost čistega spraševanja,
teologija brezpogojnost čistega odgovarjanja, na podlagi čiste prevzetosti
s svetim ali brezpogojno skrbjo za celoto biti oziroma bivajočega«
(str. 92). Skrb za celoto bivajočega je temelj za ohranjanje ideje
nesmrtnosti, ki se ji po Tillichovem učencu Adornu filozofija ne more
več odreči.
Tudi etični nazori Alberta Schweitzerja, protestantskega teologa,
filozofa, muzikologa in zdravnika, ki mu je posvečena naslednja
razprava, so izraz brezmejne odgovornosti za celoto bivajočega in
življenja na Zemlji. Njegova filozofija, ki veliko dolguje Schopen-
hauerjevi in Nietzschejevi misli, je predvsem filozofija kulture in
etika. Schweitzer ugotavlja, da je tehnični napredek prevladal nad
kulturo, filozofija, ki bi morala biti voditeljica in ohranjevalka občega
uma, pa se je odtujila svetu. Kulturo občuti kot nekaj svetovljanskega
in avtorica se sprašuje, »ali ni njegov eskapizem kot izbrani stil
življenja posledica uvida v skrajno razdiralno vlogo nacionalizma, ki
se mu je lahko izognil samo v ’divjini’ Afrike« (str. 117). Schweitzer-
jeva etika izhaja iz pesimističnega spoznanja o svetu, a je kljub temu
optimistična in si prizadeva za svetovno solidarnost; je etika preda-
nosti življenju in strahospoštovanja do njega ter samoizpopolnje-
vanja. Zaradi svojega etičnega univerzalizma je Schweitzer, poudarja
Cvetka Hedžet Tóth, predhodnik ideje o svetovnem etosu.
388
Tillichu ni mogoče misliti brez ateističnega elementa, ki ga v Svetem
pismu izraža izrek Ne delaj si rezane podobe (2 Mz 20,4). Razmišlja tudi
o Tillichovem prizadevanju za pozitiven odnos med katolicizmom in
protestantizmom in navaja njegovo zahtevo, zapisano v delu Sistematska
teologija, da se mora »protestantsko načelo« združiti s »katoliško substanco«.
Katolicizem poudarja svetost biti in je zato zakramentalna religija,
protestantizem pa se osredinja na svetost najstva in je eshatološka
religija. Tillich trdi, da protestantizem potrebuje večni dotok zakra-
mentalnih elementov iz katolicizma in celo da se protestantizem in
katolicizem ohranjata zaradi slabosti drug drugega. Tillichova misel
je na meji med filozofijo in teologijo, njegovo razumevanje prote-
stantizma je filozofsko in Tillich je, piše avtorica, mnogim filozofom,
tudi frankfurtski šoli, »pokazal, kako je logos prežet z življenjem, tudi
tam, kjer se zdi, da filozofijo obvladuje čista teonomija […], v svojem
najbolj skrajnem pomenu je filozofija brezpogojnost čistega spraševanja,
teologija brezpogojnost čistega odgovarjanja, na podlagi čiste prevzetosti
s svetim ali brezpogojno skrbjo za celoto biti oziroma bivajočega«
(str. 92). Skrb za celoto bivajočega je temelj za ohranjanje ideje
nesmrtnosti, ki se ji po Tillichovem učencu Adornu filozofija ne more
več odreči.
Tudi etični nazori Alberta Schweitzerja, protestantskega teologa,
filozofa, muzikologa in zdravnika, ki mu je posvečena naslednja
razprava, so izraz brezmejne odgovornosti za celoto bivajočega in
življenja na Zemlji. Njegova filozofija, ki veliko dolguje Schopen-
hauerjevi in Nietzschejevi misli, je predvsem filozofija kulture in
etika. Schweitzer ugotavlja, da je tehnični napredek prevladal nad
kulturo, filozofija, ki bi morala biti voditeljica in ohranjevalka občega
uma, pa se je odtujila svetu. Kulturo občuti kot nekaj svetovljanskega
in avtorica se sprašuje, »ali ni njegov eskapizem kot izbrani stil
življenja posledica uvida v skrajno razdiralno vlogo nacionalizma, ki
se mu je lahko izognil samo v ’divjini’ Afrike« (str. 117). Schweitzer-
jeva etika izhaja iz pesimističnega spoznanja o svetu, a je kljub temu
optimistična in si prizadeva za svetovno solidarnost; je etika preda-
nosti življenju in strahospoštovanja do njega ter samoizpopolnje-
vanja. Zaradi svojega etičnega univerzalizma je Schweitzer, poudarja
Cvetka Hedžet Tóth, predhodnik ideje o svetovnem etosu.
388
