Page 392 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 392
NOVE KNJIGE
o organizirani solidarnosti. Ob branju njegove avtobiografije Zanimivi
časi: Moje doživetje 20. stoletja razmišlja o študentskem uporništvu
generacije ’68, ki je zahtevala »samo odprte možnosti za življenje, z
ničimer omejene možnosti, ki smo jih takrat imenovali tisoč lotosovih
cvetov« (str. 322). S Hobsbawmom avtorica nasprotuje ideji o koncu
zgodovine in opozarja, da je kljub nevarnosti popolnega uničenja
treba verjeti v boljši in pravičnejši svet in da globalizacija ne sme
postati homogenizacija.
V naslednji študiji filozofinja ugotavlja, da metafizika zla in
dialektika nemorale, s katerima smo soočeni v najnovejši zgodovini,
tradicionalno filozofijo in pojme, kot je napredek, v marsičem postav-
ljata pod vprašaj. S Theodorjem W. Adornom, Hansom Jonasom ter
s teologi Dorotheejo Sölle, Johannom Baptistom Metzem in Jürge-
nom Moltmannom razmišlja o zaznamovanosti filozofije in teologije
z zavestjo o holokavstu. Za Adornom sprašuje, »kako se soočiti z
bolečino Auschwitza, zaradi česar je ranjena tudi večnost in […] je
bila med drugim posamezniku kratena pravica do individualne
smrti« (str. 373). Razmišlja o tem, ali ni izvor zla prav etika kot
ponotranjena represija in tiranija. Avtorica navaja pričevanja o trplje-
nju in umiranju ljudi zaradi industrije smrti v delih književnikov
Danila Kiša, Lojzeta Krakarja, Borisa Pahorja, Imreja Kertésza, Elieja
Wiesla in Prima Levija. Ugotavlja, da je bila iz velikega dela sodobne
filozofije izgnana ideja nesmrtnosti, »kot da bi holokavst človeku
jemal pravico, da je bitje transcendence, in reduciral njegovo doživ-
ljanje na čas brez konca v nič – in ne kot čas brez konca v večnost« (str.
391), ter z Adornom in Jonasom odločno vztraja pri tej ideji, ki je ni
več mogoče misliti ob tradicionalnih metafizičnih predpostavkah in
tudi ni več nezdružljiva z ateizmom.
Delo Hermenevtika metafizike sklepa študija o pometafizični filozo-
fiji sodobnega nemškega filozofa Petra Sloterdijka, ki išče pot od
stare, v veliki meri protiživljenjsko usmerjene metafizike k življenju
samemu in skuša metafiziko »dekantirati«, jo kot dobro staro vino
odliti od usedlin preteklosti in politizacije ter preliti v nove mehove.
Sloterdijkova misel metafiziko ohranja, vendar ta, prizemljena meta-
fizika ni več usmerjena k smrti, temveč k rojstvu in odkrivanju novih
utopičnih perspektiv ter upanja, da bo človeštvo obvladalo destruk-
390
o organizirani solidarnosti. Ob branju njegove avtobiografije Zanimivi
časi: Moje doživetje 20. stoletja razmišlja o študentskem uporništvu
generacije ’68, ki je zahtevala »samo odprte možnosti za življenje, z
ničimer omejene možnosti, ki smo jih takrat imenovali tisoč lotosovih
cvetov« (str. 322). S Hobsbawmom avtorica nasprotuje ideji o koncu
zgodovine in opozarja, da je kljub nevarnosti popolnega uničenja
treba verjeti v boljši in pravičnejši svet in da globalizacija ne sme
postati homogenizacija.
V naslednji študiji filozofinja ugotavlja, da metafizika zla in
dialektika nemorale, s katerima smo soočeni v najnovejši zgodovini,
tradicionalno filozofijo in pojme, kot je napredek, v marsičem postav-
ljata pod vprašaj. S Theodorjem W. Adornom, Hansom Jonasom ter
s teologi Dorotheejo Sölle, Johannom Baptistom Metzem in Jürge-
nom Moltmannom razmišlja o zaznamovanosti filozofije in teologije
z zavestjo o holokavstu. Za Adornom sprašuje, »kako se soočiti z
bolečino Auschwitza, zaradi česar je ranjena tudi večnost in […] je
bila med drugim posamezniku kratena pravica do individualne
smrti« (str. 373). Razmišlja o tem, ali ni izvor zla prav etika kot
ponotranjena represija in tiranija. Avtorica navaja pričevanja o trplje-
nju in umiranju ljudi zaradi industrije smrti v delih književnikov
Danila Kiša, Lojzeta Krakarja, Borisa Pahorja, Imreja Kertésza, Elieja
Wiesla in Prima Levija. Ugotavlja, da je bila iz velikega dela sodobne
filozofije izgnana ideja nesmrtnosti, »kot da bi holokavst človeku
jemal pravico, da je bitje transcendence, in reduciral njegovo doživ-
ljanje na čas brez konca v nič – in ne kot čas brez konca v večnost« (str.
391), ter z Adornom in Jonasom odločno vztraja pri tej ideji, ki je ni
več mogoče misliti ob tradicionalnih metafizičnih predpostavkah in
tudi ni več nezdružljiva z ateizmom.
Delo Hermenevtika metafizike sklepa študija o pometafizični filozo-
fiji sodobnega nemškega filozofa Petra Sloterdijka, ki išče pot od
stare, v veliki meri protiživljenjsko usmerjene metafizike k življenju
samemu in skuša metafiziko »dekantirati«, jo kot dobro staro vino
odliti od usedlin preteklosti in politizacije ter preliti v nove mehove.
Sloterdijkova misel metafiziko ohranja, vendar ta, prizemljena meta-
fizika ni več usmerjena k smrti, temveč k rojstvu in odkrivanju novih
utopičnih perspektiv ter upanja, da bo človeštvo obvladalo destruk-
390
